Odkar pišem, me bega razkol med bizarnim snobizmom (še vedno?!) nekaterih literarnih klik in po drugi strani nezaslišano branostjo, očitno tudi berljivostjo »nižjerazrednega« proznega leposlovja, ki naj bi bilo že po zvrstni ali žanrski definiciji takšno. Resda ni več tako hudo, kot je bilo najbrž pred časom, ko sem poprijela za pisanje, pa vendar ne kapiram, kako to gre, še posebej ne pri ljudeh, ki imajo opraviti s knjigo, ki vendarle vedo ali vsaj naj bi, da kakovost ni vezana na strogo začrtane linije, o čem se lahko piše.
Pred nekaj leti sem denimo skoraj hkrati izdala dve knjigi tako rekoč avtofikcijske kratke proze – s tem mislim na to, da sem snov črpala iz lastnih izkušenj ali vsaj približkov svojemu življenju, četudi še vedno menim, da sta v osnovi leposlovni deli. Nekaj časa zatem se je v Delu pojavil intervju s fensi francosko založnico visokih štandardov, ki je ločevala med pravoverno literaturo in manjvrednimi »literarnimi selfiji«, pri čemer sama slednjih kakopak nikdar ne bi izdala za založbo. Popolnoma me je sezul predvsem način, kako je to samoumevno navrgla, češ, vaše pavšalne floskule o sebi naj ostanejo v predalu.
Mene, nasprotno, so kot bralko nekaj časa absolutno zanimale samo stvari, za katere sem vedela, da jih je avtor sam spoznal do obisti. Kot najbolj očiten primer navajam dokaj spregledan roman Narkopolis indijskega, zdaj že ameriškega nekdanjega džankija Jeeta Thayila, ki se potopi v vpogled v opijsko in heroinsko odvisnost, kakršnega nikoli nihče ne bi mogel scoprati na pamet. Pri LGBT literaturi je to še sploh očitno. Saj sem najbrž kdaj prijela v roke knjigo strejt osebe, ki je (iz firbca, iz antropoloških vzgibov, iz solidarnosti? kdo ve) za protagonistki postavila lezbijki ali geja – ker za trans osebe vem, da nisem še brala cis avtorja, ki bi mu to uspelo –, ampak razlika, ko te poskuse primerjamo s pristnimi izpovedmi in pripovedmi, tako bode v oči, da izpadejo strejtovski poskusi kot mešetarjenja.
To je tudi razlog, da sem se sploh lotila svojega prvenca, o bivanju na psihiatriji kot pacientka. Ker sem sicer brala nekaj nesrečnih poskusov, nisem pa vedela za dobro oslikavo tega »od znotraj«. In povem vam, brati o LGBT protagonistih, če to piše strejt človek, je precej podobno, kot če bi psihiater pisal o protagonistu, ki doživlja psihozo. Najbrž nevživeto in tehnično, enoplastno. Od kod torej tako zmrdovanje nad »literarnimi selfiji«? Ne znate jih sami posneti, a zdijo se vam vnaprej nekako slabi, bednejši, nekakšno ne-pisanje. Ker vsi »vemo«, da med splošnim leposlovjem pa sranja ni, da ne obstaja, hah?! Eh … kot nekdo, ki je pred poletjem dejansko na žrebanju zadel selfie-stick, vam kar direktno povem, da je narediti kolikor toliko spodoben selfi prava mala umetnost.
Iz firbca sem nato za svojo četrto knjigo izbrala zgodovinski roman. Saj je tudi ta koreninil v moji družinski zamolčani zgodovini, ampak predvsem me je zanimalo, kako se bom kot piska obnašala, kako se mi bo prileglo, če bom kot popolna nepoznavalka vstopila v um in telo žensk med svetovnima vojnama. Že ob načrtih za roman se mi je dozdevalo in v ožjem prijateljskem krogu tudi potrjevalo, da zna biti zame malce dolgočasno, mainstreamovsko in pač nekako … suhoparno. Nisem se nadejala, da bi bil roman kakorkoli boljši ali slabši, je pa res, da je bil mehanizem pisanja precej drugačen. Želela sem posvetiti knjigo zgodovinskemu spominu na babico, vse razen geopolitične situacije pa sem si absolutno izmislila. Zame nov teren, kljub temu, da sem si izmišljevala že prej. Saj, kaj pa je opevana visoka literatura drugega kot izmišljevanje, sem si mislila.
Presenetilo pa me je, da mi je že kar lepo število ljudi, odkar je roman izšel, reklo kaj v slogu: »Kako lepo, da si le začela zares pisat.« Sem vesela pohvale, res sem je, ampak ne morem se znebiti občutka, da zadaj tiči enak snobizem, kot so ga zmožni tile selfomrzni visoki predstavniki velikih tujih založb. Če je moj novi roman izpadel okej, to gotovo ni zaradi tega, ker ne pišem o sebi. Skoraj za malo se mi zdi, priznam, četudi tvegam en velik »tej pa res nič ni prav«. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, kako je bilo vse prej, ko sem – pozor, patetika v kombinaciji s kalkirano metaforo – krvavela na knjižne strani, izhajajoča iz lastne izkušnje in čim bolj zaresnega doživljanja, samo malo zezala. Zdaj pa, ko si preprosto izmišljujem, sem pa začela pisat. Zavračam možnost, da je roman boljši zato, ker je izmišljen. Če kaj, potem pri avtofikciji pred tem morda nisem znala dovolj dobro literarno ubesediti svoje izkušnje, ni pa krivo samo dejstvo, da je šlo za mojo izkušnjo.
Zanimivo mi je, od nekdaj, kako hkrati velja, da ko pišemo o sebi, vselej delno pišemo fikcijo – pa tudi, ko gre za CV, oziroma, kot bi me popravila Vesna Lemaić, še posebej takrat, ko gre za CV, in obratno, kadar mislimo, da si popolnoma izmišljujemo narativo, nujno vključujemo lastno izkušnjo in govorimo po resnici. Ste slišali za zgodbo o Eriksonu, ki je nekoč moral napisati svojo biografijo, pa je sklenil, da si jo bo popolnoma izmislil? No, ko je bral za seboj, bral to nezaslišano izmišljotino, se je totalka razjokal, kajti to je bila, kakopak figurativno – njegova biografija.
Po eni strani verjamem tudi, da kar sem si zmožna v knjigi izmisliti sama, si lahko izmisli tudi kdor koli drug. Kadar pa se zgodi, da imam določeno izkušnjo, ki res ni izkušnja splošne populacije, bi mi bilo, povsem kot bralki, če sklepam po tem, kaj zanima mene, ko berem, neskončno žal, če je ne bi vsaj vpletla v svojo pisavo, kajti prisežem, nič mi pri branju ni dragocenejše kot značilni gomazeči občutek, da si zlezel v glavo nekoga, ki funkcionira popolnoma drugače od tebe.
Kot nam je že med faksom mimogrede navrgla profesorica Nike Kocjančič Pokorn, spomnim se kot včeraj: »Na kaj pa ima avtor avtorske pravice, kaj mislite?« Prvi plašni odgovori so se glasili, da na tematiko, na snov. »Aha, a potem je imel Prešeren ekskluzivne avtorske pravice na nesrečno zaljubljenost? Nihče po njem več ni bil izviren?« Molk in resničen premislek. Meni se je v glavi nekaj hudo in za vekomaj zganilo.
A zakaj zdaj skačem med šolske klopi? Ker hočem povedati, da je izvedba, in venomer le izvedba tista, ki narekuje avtorjevo poetiko, ki mu daje pravice, ki dela izvirno zgodbo. In izvedbi je povsem vseeno, kam jo umestijo knjižničarji in kritiki, kako se jo kategorizira. Zatorej milo rečeno ne kapiram, kako bi pri tem lahko mirne duše izločili že določene žanre, kaj šele tematike, kaj šele osebne zgodbe.
Čeprav še vedno naletim na snobe, pa v zadnjem času opažam precejšno odprtost, celo entuziastičnost nad žanrom. Gotovo je nujno omeniti najmanj podcaste tipa O.B.O.D., Apparatus, pa festival krimičev Alibi in Slovenski festival fantazijske književnosti itd., verjetno kopice še ne poznam. Kajti, zdaj pa menda že moram priznati, sploh se ne spoznam na fantazijsko književnost in če že vzamem v roke kaj žanrskega, potem me navadno firbec matra predvsem o tem, kakšne so bile prevajalske zagate in kako se jih je prevajalec lotil. Neskončno me je na primer razveselila imenitna prevajalka Nada Grošelj, tudi Sovretova nagrajenka, ko je pred leti v nekem intervjuju rekla (in stavim, da smo se vsi, ki jo poznamo, nadejali česa bolj »tehtnega, resnobnega, da ne rečem visoke literature«), da trenutno nadvse uživa ob prebiranju sage Pesmi ledu in ognja Georga R. R. Martina. Aleluja, sem si rekla, končno!
Ko sem sama na primer prevajala gotski roman Menih iz 18. stoletja, so bile v njem rimane pesnitve, ob katerih se je moje stihoklepstvo tako namatralo, da bi ta prevod še danes težko primerjala s prevajanjem kakšne resnobne klasike. Prevodi znanstvenofantastične književnosti pri nas so bili imenitni že z Alojzom Kodretom, prevajalcem Douglasa Adamsa, za katerega vsekakor menim, da bi si zaslužil več stanovskih nagrad, četudi je profesor fizike in se mu najbrž fučka zanje, zdaj pa so imenitni zaradi mnogobrojnih mlajših prevajalcev, ki jim jezik pri fantazijskih žanrih neumorno teče in se igrivo loteva izvirnih poigravanj (na misel mi padeta najmanj Stana Anželj in Boštjan Gorenc, gotovo pa jih je veliko več), celo nekatere založbe gredo vse bolj v smer fantazijskih žanrov (Sanje, Morfem) itd.
Skratka, književni esteblišment ni več zgolj zavezan večnim temam »visokega« leposlovja, nikakor. Kar me kakopak zelo veseli! In še toliko bolj čudi, da se še vedno najdejo ljudje, ki ne podeljujejo nagrad (tudi) žanrski in avtofikcijski književnosti. Če sploh kaj, so zdaj izjemno v modi kriminalke, ki pa so nenazadnje nekoč prav tako veljale za izključno obrtniški izdelek. Precej je nominiranih na najvišjih legah (Tadej Golob, Mojca Širok), predvsem pa jih je odkrilo bralstvo, in bralstvo – k čemur naivno prištevam tudi knjižne bloggerje – navadno ne poveličuje čisto istih niti enakih del kot književni kritiki, čeprav se včasih oboje celo prekriva. Samo čudim se, da smo rabili tako dolgo, da prisluhnemo bralstvu in pridemo na običen krimič – koliko bo še trajalo, da bomo popadli »ultrainteligentne odtenke modre barve« iz Štoparskega vodnika po galaksiji, da si bodo za svečano priliko lahko nadeli lično štiristrano prizmo?
Razjašite. Nobena pisava ni vnaprej slabša ali manjvredna.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
