Suzana Tratnik, Pontonski most. Ljubljana: Beletrina, 2020.
Prvo poglavje romana Pontonski most pisateljice Suzane Tratnik je po svoje precej povedno glede celotne strukture, vsebinskega sestava knjige. Že v prvem odstavku smo vrženi v anksiozen, negotov svet protagonistke Jane, ki doživlja panični napad, ko je na poti k (navidezno) enostavnemu opravku na pošti. Brez kakršnegakoli uvoda, na način in medias res, smo soočeni z Janino psihično težavo, ki je konsistentno v ospredju romana, saj je (deloma) posledica njenih neuspešnih razmerij, ji pa tudi že vnaprej otežuje vzpostavljanje novih odnosov, jo blokira pri opravljanju stvari, dejavnosti, ki se marsikomu zdijo samoumevne ali rutinske, oziroma se z njimi lažje soočajo (dokončanje fakultetnega študija, redna služba itd.). Pontonski most nam z vsakim poglavjem (ki živo in »brez filtra« izpisujejo protagonistkino notranjo krizo v danem momentu) tako reprezentira nelagodno, nestabilno, razbrazdano pot protagonistke čez brezna tesnob, udarce (neugodnih) družbenih realnosti, preko lastnih resignacij, negacij in toksičnih razmerij do končne (čeprav morda ne stalne) pomiritve, oziroma sprejetje lastne identitete. V ozadju pa nam medtem Tratnik orisuje tudi lezbično sceno devetdesetih let, ki je za razliko od tiste v njenem romanu Tretji svet (ko se je o LGBT pripadnikih_cah v osemdesetih letih govorilo po tiho in se skupnosti pri nas še niso mogle formirati) že bolj razširjena, čeprav še vedno močno diskriminirana.
Sama zgodba, ki se odvija ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, je časovno »razdrobljena«, pripoved ne poteka linearno; pogledi na Janino sedanjost, na njene trenutne dejavnosti in (notranje) boje se izmenjujejo s poglavji retrospektiv, ki nam osvetljujejo protagonistkino ozadje, preteklost, njena razmerja s partnerkami, ki so se tako ali drugače izkazala za (samo)destruktivna. Tekst romana se nam s tem približa kot nekakšna sestavljanka, ki nam po kosih, po pomenljivih drobcih sedanjosti in preteklosti počasi razkriva kdo je Jana, kaj se skriva pod njeno kožo, hkrati pa se zdi, da se ona sama odkriva in sestavlja s pomočjo vnovičnega premisleka lastnih poti, tudi stranpoti. V tem kontekstu postopnega (samo)spoznavanja lika je ustrezna tudi izbira personalne pripovedovalke, ki preči in izostruje Janin interier, njene izreke in misli, hkrati pa nam predstavlja svet kot ga zaznava, dojema, se vanj umešča Jana, kaže prehajanje med opno, ki ločuje zunaj in znotraj.
Ena izmed pozitivnih karakteristik Pontonskega mosta je, da se dokaj realistično loteva reprezentacije psihičnih težav, v tem primeru napadov panike, tesnobe in tudi drugih depresivnih, nevrotičnih razpoloženj, ki lahko spremljajo le-te (ali pa se porajajo še iz kakšnih drugih vzrokov). Tratnik se odpoveduje metaforizaciji ali hermetičnemu pristopu k oblikovanju jezika, ki je težje dostopen, namesto tega uporablja neposreden, jasen pristop k zgodbi, njena pisava pa se približa »nefiltriranemu« doživljanju, kar je tudi deloma razlog, da je učinkovita pri slikanju posamezničine krize, da se nam bralcem_kam zdi, da smo v živem stiku s protagonistko in njeno mentalno sfero, k čemur pripomore seveda tudi raba dialekta v premem govoru. Pisateljica prav tako izkazuje poznavanje teh (kriznih) vedenjskih vzorcev in reakcij, nakaže na lastna zanikanja določenih, za individuum občutljivih problematik (pri Jani je to na primer njena fiksiranost na ljubezenska razmerja, nekakšna voljna slepota v soočenju z resnimi težavami in toksičnimi vzorci, ki se pojavljajo v odnosu zaradi odvisnosti, brezbrižnosti, pomanjkanja komunikacije), hkrati pa izriše celotno dinamiko zdravljenja, oziroma poskusov osvoboditve iz bolezenskih stanj, lastnih fiksacij itd. »Izboljšanje« psihičnega stanja je prikazano razgibano, z vsemi malimi zmagami in bolečimi padci. Jasno je, da gre za dolgotrajen proces, ki zahteva vztrajanje in napore protagonistke, da se vzpostavi približno ravnovesje, stabilna (psihična) podlaga. Ali kot Jani pove njena psihoterapevtka: »Z opravki si gradite pontonski most preko te brezdanje praznine. Sčasoma, ko se boste okrepili, bo ta zasilni most vse stabilnejši«.
Roman se prav tako tenkočutno in previdno loteva tematike odvisnosti od drog, oziroma kar različnih oblik odvisnosti. Literarnih del, ki se ukvarjajo s konzumacijo drog in njenimi posledicami je danes seveda veliko, povečini se ob teh delih seznanjamo tudi z zelo heterogenimi pristopi k obravnavi te topike. Imamo pisce kot sta na primer Thomas De Quincey in Henri Michaux, ki so iz stanj zadetosti izluščili različna filozofska in umetniška spoznanja ali razodetja, ali takšne, ki so »štartali« iz popisov drog in odvisnosti ter na tem razvijali irealno, fantastično, (postmodernistično) pisavo, nekakšen bizarno-krut teater življenja in posameznika_ce v njem (William Burroughs, Kathy Acker; pri nas bi morda lahko blažjo obliko tega našli pri Tomislavu Vrečarju). Pontonski most je morda še najbližje romanu Godspeed Lynn Breedlove (tudi tukaj spremljamo lezbični par, ki ga razbije odvisnost in nato sledimo poskusom premagovanja le te) vendar pri Tratnik spremljamo odvisnost od trdih drog (predvsem heroina) skozi intimno perspektivo nekoga (tukaj konkretno skozi Janine oči), ki je po svoje zunaj tega, a je z medosebnimi odnosi v to vseeno globoko vpleten. Pri tem pisateljica ne zahaja v grozljive upodobitve drogiranja in vsega, kar se nanj pripenja (kot je to na primer prikazano v knjigi Christiane F., Mi, otroci s postaje Zoo), raje odstira kakšne so konsekvence tega za vezi med partnericami, demonstrira kako odvisnost najeda neko družbeno tkivo in kakšna je konec koncev psihološka »škoda«.
Roman ob tem odvisnikov_ic ne demonizira, odmika se od ustaljenih stereotipnih predstav o njih, ne predstavlja jih kot nekakšnih brezdelnih, parazitskih, razosebljenih marginalcev_alk, temveč seže pod površino, išče kompleksnosti, nakaže, da ne gre le za lastno krivdo ali slabo izbiro življenjskega sloga, kar si verjetno marsikdo misli. Simi, Janina bivša punca (že skorajda njena obsesija), je sicer zaradi vsega, kar se zgodi med njima, iz Janinega vidika obarvana negativno, vendar lahko bralstvo na podlagi priskrbljenega ozadja vseeno razume njeno nesrečno odvisniško situacijo, jo spozna v njenih ranljivih, tudi ljubečih trenutkih. Podobno je z Ano, Janino »končno« partnerko, ki kljub nenehni potrebi po heroinu še vedno skrbi za prijateljico, ji nudi oporo, se trudi po svoje živeti in ohranjati odnose. Seveda droga zavzame velik del osebnosti tistega_e, ki se zateka k njej, dominira nad življenjskim ustrojem in odločitvami, napeljuje k laganju, kaznivim dejanjem itd., a neka individualnost, lastna želja, kot pokaže Tratnik, še ostaja.
Na neki način je v tem kontekstu Pontonski most tudi pripoved o tem, kako biti »junak_inja« lastne zgodbe, kako »zagospodariti« lastnemu življenju. Ana se pogosto počuti nelagodno, ko ne nastopa kot stranski lik (»Kadar je osrednji lik v neki štoriji, se počuti napadeno in totalno ranljivo«), omama in nanjo vezana manjša prezentnost v realnosti ji najbrž pomagata pri tem, da zdrsne v ozadje. A če hoče stopiti iz začaranega kroga, se mora (za nekaj časa) izolirati, postati sama svoja »junakinja«, da lahko nato enakovredno ustvarja zgodbe z drugimi. Podoben vzorec lahko zasledimo pri Jani. Sama je morda zgolj reakreativna uporabnica drog, ne ujame se v zanko odvisnosti kot Ana in Simi. Sicer se zateka k opojnim substancam, kot sta alkohol in kajenje marihuane, ki se kažeta kot zasilni opciji lajšanja napetosti in stisk, vendar ima to konzumiranje pod nadzorom, od njega se lahko tudi distancira. Po drugi strani pa se precej »fiksira« na svoja razmerja, ki jo spremljajo še po razhodu in v katerih prevzame skorajda starševsko vlogo skrbnice. Na koncu si mora postavitvi lastne prioritete, prerezati debelo popkovino, ki jo veže na pretekla razmerja, ustvariti nekaj iz sebe in zase (pomenljiv prizor je ob tem njeno soočenje s plakatom, na katerem Simi pozira kot vampirka; Jana se more v bolečem spoznanju ločiti od preteklosti, ki jo zažira). Ne postane zgolj junakinja svoje zgodbe, je tudi ta, ki zmore to zgodbo zapisati, jo nuditi drugim: na koncu Jana namreč po dolgem času dokonča študij ter izda knjigo svojih razmišljanj, kolumn.
Pontonski most se morda s tem upira tudi mainstreamu družbe, se zoperstavlja tistim, ki mnogim posameznikom_cam in skupnostim onemogočajo življenje po lastni izbiri, jim odrekajo lastne zgodbe, ozirom jih potiskajo v ozadje. Kot pripadnico lezbične scene Jano in njene prijateljice prizadane krčenje LGBT prostora, njegova močna marginalizacija: »V tej državi se peder ali lezba ali trans kmalu ne bodo imeli več kam dat. Tukaj še fakin geta ni.« Roman tako vplete v svojo teksturo (nujno) družbeno-kritično ost, ki se ne navezuje zgolj na devetdeseta leta, ampak tudi na današnji čas, ko se sovražnosti do manjšin še vedno vztrajno pojavljajo in ponavljajo: »Lome v podobi gejevske scene in vseljubeče ter vsestrpne rejverske scene devetdesetih predstavljajo prav naraščajoči sovražni govor, dušebrižniški odnos desne opcije do tako imenovanih spolno drugačnih, za katerim se včasih svetlika le slabo prikrita slika goreče grmade, na katero bi ti najraje zmetali pedre, lezbače in transice, vse te suhe veje drevesa življenja«. Morda je tudi zato tako relevantno, da Jana napiše svojo knjigo, da da besedo sebi in s tem hkrati na nek način svoji skupnosti, ter pripomore k ozaveščanju, pozicioniranju v širši javni prostor.
Kar nas lahko na koncu romana morda zmoti, je hiter preskok na (zaenkrat) »srečen konec«. Ta nekako preskoči polletno obdobje, ko Jana opravlja študij in piše kolumne, ko se Ana odvaja od droge in se postavlja na noge. Tako se ob izteku srečata kot dve svojevrstni »rekonvalescentki«, pripravljeni na zvezo (ne da bi mi_e vedeli_e za vse kalvarije, ki sta jih morali za to prehoditi). Vendar pa je to malenkost, ki ni zares moteča, saj je na koncu važna predvsem prisvojitev lastne identitete, sprejetje le te, izstopa pa tudi vloga povezanih posameznikov_ic, skupnosti, njihovih zavezništev. Pontonski most je tako družbeno relevantno, kvalitetno napisano in sestavljeno literarno delo, ki se iskreno, neposredno in brez predsodkov loteva aktualnih problematik odvisnosti in psiholoških motenj, hkrati pa izpostavlja fenomen manjšin ter oriše in poudarja pomen njihovega notranjega medsebojnega povezovanja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
