iz pesniške zbirke Slovenski Faust. Sinoči (Litera, 2022)
sebičen, kot je, se s kitami pečenega prašiča
nažira in stenam priobčuje svoje mladostniške
napade na botanične Titane: alge, mahove,
praprotnice in semenke. Takih bojev, kot jih je
tolkel on, ni bilo in jih tudi v prihodnosti ne bo.
Doktor Faust tafelspitz doma vzrejenega škotskega
goveda kupuje pri mesarju v Komendi, zležano
stegno, ledveni kosi jagenjčka čakajo v mesnici
zadruge Rače, mastna rebra in omentum pitan´ga
prasca prinaša razvpiti rejec iz Otíškega Vrha,
kmet iz kozjanskih Gorjan mu prodaja ličnice srednje
star´ga teleta, krvavice so iz Vipavskega Križa,
slan slavonski kulen, gosjo pašteto in oglje za žar
mu pripelje tovornjakar iz hrvaške Istre; zaseke,
kože, tac, jajc, kosti, oči in uhljev se ne dotika.
Doktorju pozvoni mesarski mojster iz Prekmurja;
zgodaj, ob štirih zjutraj, se pripelje, uči ga klati
in rezati meso. Pogosto pride s psičkom, pušča ga
v beemveju, v njem se preseda njegova žena – šteje
vrednostne papirje namesto zlatih palic – in ko prvič
slišita petje v duetu, stoj, za kri nastavi skledo!,
vesta, da sta tisti hip moža žival zaklala – pujsa
ali zajca, gos ali kokoš – s Faustom zvrneta šilce
žganja. Pivsko modrovanje o zakolu je končano.
Ko odpelje fin, zglancan avto z ogromnega dvorišča,
nekdo potrka na vrata doktorjeve hiše. Ženska trka.
Cekar zelenjave postavi na običajno mesto –
blitva, solata, mah in špinača – potem svoje joške
tlači v režo vrat, nekdo jih nežno boža, ne vidi mu
obraza, le roke –, popeljejo jo v vasi ekstaze.
Ko zblazni od naslade, pride druga, v njenem cekarju
sveže murve iz Pakistana. Pozno popoldne se na
vratih hiše prikaže Faust, predpasnik prekriva mu
obleko, iz vedra, ki ga nosi z levico, kri kaplja,
komaj se ga sliši, sosed je genetik, njegov sin pa
mesar, ljubice so kmetice, on doktor za poreklo
uležanega mesa. Zvečer se Faust odpravi na
proslavo, ni se nažrl mesa, z gobami, mahom, s cvetačo,
papriko in špinačo ga pozdravlja množica, stoj, za
kri nastavi skledo! Po divjaškem slavju v mestu – bil je
njemu v čast in neodvisni domovini – goste vabi
v svojo vas. Njegovi komitenti so v rjavih, sosedje
v temnomodrih, otroci v belih, pevci v črnih oblačilih,
govorec, znan prekmurski klavec se v njegovem domu iz
razkošne kletke klanja: smo iz vode, mesa, krvi, tudi
ti, Faust z Dravskega polja, vsi smo iz istega cvetja,
tudi ti, tovariš, skupaj pitava prašiče, zajce
in gosi, skupaj koljeva na črno, pijeva najboljše
vino, po Instagramu si izmenjujeva grde slike,
poljubljam tvoje ženske, baročne akte, vse portrete,
zgodovina o tebi svoje še napiše, na svetem
kraju rečem, jaz sem klal, ti si klal, jaz udaril žival
po zatilju, ti mahnil po ostrem žganju, mrtev sem, ti živ.
V medklicu, smrt mesarju, svoboda Faustu! se govorec
zdrzne, po čudežu zglasita se zvonova, sprevod gostov
krene v Marijino kapelo – okrog so rože, nekaj
ognja in petard – in moli pred Marijo, obreduje
tja do jutra. Pred zoro Faust odide k mrtvim dušam, oh,
skoraj gol, ne sme se jim zogniti. (Tak je tu običaj.)
Doktor Faust samoten zajtrkuje v svoji vikendici.
Vrat steguje proti črni lamberiji – zdi se, da se
požvižga svetu na televiziji, ampak ne – Faust
v tišini bulji v listič, v loteriji ga je sinoči
kupil, zdaj čaka – izboljšati si mora svoj položaj
in ugled, oba je v enajstih dneh in nočeh zagonil.
Zunaj mesar z masko FFP2 sedi pod lipo, Fausta čaka,
da mu pove resnico, ne bo več klal živali, zrak bo
filtriral, doktorja okronal za veganskega kralja.
