Sestavek je odmev, refleksija na prebrano delo Iva Svetine: Smisel rože (Cankarjeva založba, 2022)
V mehkobo telesa se kotali nemir, ki se s podobami iz drugega časa dotika moje notranjosti, moje kože. Včasih, si mislim, je res težko živeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.
Spominjam se najinega prvega srečanja. Vračala sem se iz trgovine. Pridrvel je s peugeotom svetlo srebrne barve, platišča so se bleščala v soncu. Irena se je obrnila za 180 stopinj in rekla: »Pazi, to je novi stanovalec bloka, samski, meni je kar malo všeč, zdi se, da je pri denarju, saj vidiš avto, samo mislim, da precej pije pa malo mlajši je od mene. Počakaj, da ga spoznaš.« Bila je vsa navdušena, jaz pa sem si mislila, ojoj, Irena, moških ne moreš takole spoznavati.
Iz avta je stopil visok, eleganten moški, po glavi pobrit, nasmejan, nekoliko rdeč – mogoče zaradi vročine, ki je tisto avgustovsko soboto dopoldne krepko pritiskala.
»O, sosed, kako?« je bila hitra Irena, kot da bi se bala, da bi šel mimo naju skozi vhodna vrata, ne da bi se ustavil. Oči so se mu svetile in se radovedno, mislim si, da je prav čakal na srečanje, obrnil k obema, k Ireni in k meni.
»To je pa soseda, ki je bila prej v našem bloku, zdaj pa se je preselila v tretjega, Manja, profesorica.«
»Matija Bele«, mi je spoštljivo podal roko, »kaj pa učite, če smem vprašati?« Njegov gromki čisti glas me je vrgel na zadnjo plat. Z očmi se je zapeljal po modri obleki brez rokavov s širokim belim pasom. Še dobro, da tokrat nisem šla v trgovino kar v trenirki, sem si mislila.
Povedal je, da je bil v trgovini, da bo skuhal polnjene paprike, saj pridejo na kosilo starši. Zanimivo, celo kuha … Vprašala sem ga, kako se počuti v novem stanovanju in kje nabavlja špecerijo. Povedal je, da v Ljubljani v Šiški, ker ima tam blizu službo.
Pogledoval me je in govoril. Izvedela sem, od kod prihaja. Neka energija me je pritegnila in z veseljem sem še postala, prisluhnila, se smejala, se narahlo pozibavala v bokih, povsem zavedajoč se same sebe, nobena trema te ne more izdati, če je moški precej mlajši, lahko si samo radoveden in navdušen nad pogledi. Večkrat sem preprijela vrečko s špecerijo, ki se mi je že zažrla v roko.
Jeseni, ko sem se vračala s sprehoda, je prišel nasproti. Njegova hoja je pokončna, ne prehitra, včasih se zasluti rahel nihljaj v levo ali desno, noge dolge, v ramenih ne preširok, trebuh, ki je nekoliko izbočen, ga izdaja, da v službi veliko sedi, a obraz nasmejan, glas pa gromek in globok, da bi ga še in še poslušala.
Levo roko sem imela v opornici, ker me je mučila obraba palčnega sklepa. Karirasto srajco sem imela prevezano čez hrbet po diagonali, ker mi je bilo vroče, hkrati pa sem skrivala rahlo nagubano kožo na notranji strani rok. Vprašal je, če opornica kaj pomaga, čeprav sem opazila, da gleda moje polne prsi, pa sem odgovorila, da je sklep obrabljen, saj so moja leta že primerna za kaj takega, v mislih pa sem ga ocenjevala, da se s takimi problemi še nekaj časa ne bo srečal, ker je precej mlajši. Klepetala sva o dogodkih v blokovski soseski in čez ramo je pogledoval na lep zelenjavni vrt.
»Poglejte, kakšen paradajz in paprika,« je vzdihnil.
»A se lahko kar tikava«, sem nerodno vskočila, »zdaj se pa že poznava.« Kar malo se je izmikal, a jaz sem bila brezskrbna, saj sem vedela, da sva tako ali tako samo soseda.
Tudi on je imel vrt v Litiji tako kot jaz. Z nostalgijo sva se spominjala dela v vrtu jeseni in domače zelenjave. Čas je tekel in sonce je bilo že nizko. Kar naenkrat je rekel, da se mu ne splača nadaljevati poti in se je obrnil nazaj. Skupaj sva šla do blokov. Povabil me je na kozarček penine v svoje stanovanje. Prešinilo me je, da je to pač lepa spoznavna gesta in sem vstopila, čeprav običajno ne vstopam v stanovanja mimobežnih znancev. Res pa je, da me stanovanja zanimajo in njegovo je postavljeno zrcalno mojemu, le da je moje dva bloka naprej.
Presenetilo me je njegovo lepo svetlo stanovanje, zelo moderno opremljeno, malce asketsko, po moško – stene so še gole – sicer pa je zelo snažno, prava redkost za moškega. Na terasi sva pila šampanjček, sonce je božalo konec sončnega jesenskega dneva s svetlobo, dišečo po karameliziranem medu, midva pa sva brezskrbno klepetala. Ima dve odrasli hčeri, videla sem ju na sliki na računalniku; pravi lepotici, pripovedovala sem mu o svojih treh otrocih in dveh vnukih. Ko sem odhajala, tik preden je odprl vhodna vrata, me je z roko oplazil po nadlahti, mogoče po nesreči ali zanalašč. Kar spreletelo me je, saj sem se zavedala, da naju loči devet let, da imam Tineta. Le kaj se grem, da vstopam v življenje devet let mlajšega moškega? Nemogoče bi bilo razmišljati kaj drugega, kot to, da je sosed, mogoče malo osamljen in več kot o lepih sosedskih odnosih ne smem niti pomisliti. Včasih človeka zanese; od nekdaj sem razmišljala, da sta moški in ženska težko le prijatelja. Kaj je v nas, kar nas odvede drugam, kdo stopi v naš um in nas odvede stran, da pozabimo na svoj prvotni obraz in pustimo, da se vanj naseli drugo obličje. Nam je bolje drugje ali smo tam še bolj osamljeni in si želimo nazaj, pa ne moremo, ker so nam poti zaprte, ker ne najdemo besed, s katerimi bi drugim povedali, kako si želimo znova k njim, zato kričimo in jočemo, zato molčimo, ko nam pomagajo, da pozabimo nase, da potem tiho tavamo v meglenem gozdu neoprijemljivih podob brez spomina in mislimo, da smo srečni?
Ob slovesu mi je rekel: »Lepo se imejta,« saj sem mu povedala za partnerja, ki prihaja k meni ob vikendih že tretje leto. Nemogoče, sem si mislila, ko sem hodila proti svojemu bloku, in odvrgla misel na karkoli tako globoko, da sem skoraj pozabila na to srečanje.
Bila sem mirna in lahkotna, sploh potem, čez eno leto, ko sem odšla v pokoj. Življenje brez take obveznosti kot je šola, je lahkotno in prav nič dolgočasno. Uživala sem v nekem brezzračnem prostoru, v pričakovanju nečesa, kar se ti v življenju zgodi samo enkrat. Ko telo pričakuje vročino zgodnjega jutra, drgetajoče nosnice pa hvaležno vsrkavajo sladkaste vonje z morja, ki ga ne moreš videti, ga pa slišiš, imaš ga v spominu, čutiš odblisk v jutranji svetlobi kakor bronast odsev na nežni modrini neba.
Kot mnogo sobotnih juter sem tudi na velikonočno sobotno jutro odšla na sprehod. V športni opremi stopam mimo parkirišča ob blokih in ga zagledam, Matijo, soseda. V trenirki. Ven, v smetnjak, je prinesel smeti, starši bodo na kosilu, zato je spekel jabolčni štrudelj. Oči se mu iskrijo in usta so nasmejana, opazim rahlo preklano brado, kar dela moške še posebej šarmantne. Opazim, da je shujšal in vesel je moje pozornosti.
»Za malico uživam samo smuti, pazim pri sladkarijah, ne hranim se s hrano iz bele moke.«
»Lepo, tudi meni ne bi škodovalo izgubiti kakšen kilogram, to je moja večna želja.«
Ob slovesu mu rečem:
»Nisem pozabila, dolžna sem še povabilo na šampanjček.«
Klepetava tako vneto, da reče: »Če mi daš telefonsko, se lahko še kaj pokličeva in vidiva.« Seveda sem mu jo dala in še preden vstopim v svoje stanovanje, že zvoni telefon. »Oj, soseda, samo preverjam, če sem si pravilno zapomnil številko.«
In tako se je začelo. Matija je temperamenten in zaželen samec, ima namreč kar nekaj sosed, poleg Irene, ki bi ga rade, a noče slišati zanje, čeprav so precej mlajše in zanimive. Rad bi imel neodvisno žensko, brez obveznosti, ne bi se ukvarjal z malimi otroki in pubertetniki, imel bi žensko, ki ji lahko zaupa. Ne moti ga, da sem starejša. Eden najinih prvih izletov je bil v Tamar, bilo je romantično, lahkotno, sončno, veliko sva pila …
Tik pred njegovim rojstnim dnevom, ki ga je pričakoval kot nekaj velikega, vsaj priprave so bile kar velike, sva se začutila, začutila, da lahko poseževa po intimi. Sleči se ob moškem, devet let mlajšim, je bil zame pomemben trenutek. Nisem vedela, če mu bo všeč moje telo, sicer še dokaj postavno, a koža pod pazduhami je rahlo nagubana, tudi stegna niso več napeta. Presenečen se je uzrl vame, v mojo pripravljenost, mojo mehko, žensko postavo, ki je kričala po ljubezni. Njegovo visoko telo, ne preveč široko v ramenih, a z dolgimi nogami in privlačno, zelo moško. Gol je stopil proti spalnici in prišla sem mu naproti iz kopalnice.
Bil je presenečen, ker se je dogajalo z bliskovito hitrostjo. Da imajo ženske zavore, je rekel, a ne jaz. Spalnica je bila v poltemi, zvoki melodij iz radia so napolnjevali prostor nežno, zapeljivo in intimno. Ulegel se je v posteljo, belo sredi nežne teme. Toplota mojega telesa je bila hrana njegovemu srcu, žejnemu, da se je samo vase sklanjalo in pilo, pilo …
Ko sem se z dlanjo, popisano s potmi, po katerih se bodo sprehajali njegovi poljubi, dotaknila njegovega trebuha, je zaprl oči, moj dotik je bil sunek noža: sladek, vrel, smrten. Moji prsti so se igrali po njegovi koži, se lovili okrog popka, se spuščali razigrani h kodravosti mednožja. Moja dlan, bela kot od snega, je bila skodelica, v katero sem ujela moškost in tedaj je prvič utonil v sreči užitka, večno trajajočega … nikoli ponovljivega. Hrbet je imel bel in fino izklesan, čvrsti majhni ritnici lepi v svoji izbrani, prefinjeni moškosti, tilnik zdravo rdeč in nežen, v močnem telesu je bilo čutiti notranjo, ne zunanjo moč. Vztrepetala sem cela, ko sem ga čutila. Dotaknile so se me njegove ustnice, okusila sem med človeškega mesa, prekritega s sladkostjo. Samo nebo samo bi moglo biti mogočnejše od tistega drobnega hipa, v katerem sem ovita v pajčevino njegovega dihanja, z rokami, sklenjenimi okoli njegovih ledij, z zobmi na mojih bradavičkah, čutila, da je izlil seme, počasi, skorajda slovesno zapirajočo se podobo lotosovega cveta, sprejemajočega v daritev. Belina postelje naju je zagrnila, snežna planjava je prekrila spomladanski travnik, komaj vzklilo žito, nežno zeleno, prepolno moči, je čakalo, da se požene kvišku, in ko dozori, nahrani lačne.
Takoj se je zaljubil v moje razkošno telo, ki svoje lepote ne zgosti na enem mestu, ampak se razdaja v številnih čudesih, kot bi se z najrazličnejšimi čari ponujalo očem. Od temena do prstov na nogah enakomerno valovijo čvrste gmote, ki mi napenjajo lepo oblikovane prsi.
Pozabila sem na to, da je devet let mlajši od mene. Izziv me je kot v sanjah potegnil v strast in med zvezde. Ko se enkrat uzreš skozi oči ljubljenega, nisi več ista oseba. Slepa sem bila ves ta čas, in moje oči so zdaj odprte. Bojim se svetlobe. Vendar nočem živeti kot krt. Ne več. Nekaj izčrpavajočega je pri ljubezni, temna sila, ki te oropa razuma in moči.
V temi moje roke najdejo Matijeve, moja usta njegova, moja koža njegovo. Njegovo poželenje je tako vročično, da se zdi, da skušava zlesti v telo drugega, kot da se popolnoma predajava drug drugemu, kot da je to zadnje, kar bova kdaj naredila.
Rad se je pohecal, da moja špranjica spominja na požrešno cvetlico, v otroška usteca, ki željno sesajo njegov prst. Z užitkom z jezikom draži vršiček ščegetavčka, ga vzburi ter ga potem vlažnega in sijočega prepušča vzdraženosti. Rad se z lici drgne ob dragoceno svilo mojega trebuha, zabada nos v zaobljene maščobne gubice, včasih napete, včasih mlahave kot prednje jadro v vetru, in s prstom mečka napeto tkanino, ki jo nenehno prešinjajo drhtljaji in vzdihi.
Najraje me gleda ležeč na hrbtu, ko se povzpnem, se nasadim nanj, potegnem glavo rahlo nazaj, moj obraz dobi vso milino in potem odločam o svojem orgazmu in trenutek za tem o njegovi erekciji. Ob tem se mi obraz spremeni, rahlo zakrči: »O, Marč!« potem me objame, se me pritisne na prsi in globok vzdih mi pove, da je zadovoljen.
Objeta zaspiva, in tako se tudi zbudiva.
Zjutraj odhaja od mene tiho, da me ne zbudi, zadovoljen, presunjen in napolnjen s toliko ljubezni in sprejetosti, skozi mene pa divjajo misli; med budnostjo in snom, dotikajo se vsakega vlakna mojih notranjih poti, kakor da si želijo strgati s cestišča še zadnje ostaline. Vem, da se bom z ljubeznijo osvobodila strahov in samote, a spomin je zame kot zaledenelo jezero – moten in drseč -, a na njegovi površini se občasno pojavi razpoka, skozi katero lahko potisnem roko in ujamem detajl, spomin v hladni vodi. Toda zaledenela jezera so potuhnjena. Včasih ujameš ribo, drugič se ti udre in utoneš.
Začele so se kazati razpoke, ki so nastale predvsem zaradi njegovih občasnih pijanskih izgredov. Seveda sem bila vedno jaz kriva, ker sem v partnerski zvezi, da nimam dovolj časa zanj. Res hudo mi je bilo, ko sem bila operirana na roki. Prve dni je zame poskrbel Tine. Potem pa je moral v službo in dobila sem SMS od Matije, da ni pička na poziv, da je bil sam čez vikend in podobno. Poklicala sem ga, naj se pride pogovorit. Niti opazil ni ali pa ni hotel opaziti moje roke v mavcu, še naprej mi je dopovedoval, da ima dovolj, da ga ženske samo izkoriščamo. Vedela sem, da namesto njega govori alkohol. Bil je rdeč, rahlo zabuhel v obraz, oči so se mu nevarno svetile. Vino se počasi plazi prek jezika, dotika se neba, drsi po požiralniku, v želodcu prižge prvi plamenček, toplota se razlije po vsem telesu, pljuskne do obal srca, v njem prebudi fantazije in krivično obsojanje. Najprej sva vpila, potem jokala, oba, potem sva se objemala in poljubljala kot dva bedaka. Odšel je v miru, v meni pa pustil nemir in žalost, saj me ni niti vprašal, kako je potekala operacija.
Moj cilj, kako nadaljevati v življenju, še ni Matija. Seveda mu ne zaupam. Njegove male laži, da se ne bi soočil z mano, ker se včasih predaja alkoholizmu in njegova mladost. Ni mu potrebno gledati moje uvele kože, ne na obrazu ne na stegnih in rokah. Lahko bi imel trideset ali štiridesetletnico, tudi petdesetletnica bi bila še mlajša od njega, štiriinpetdesetletnika.
Matija mi je že večkrat rekel, da ne bo moj drugi moški, moški za zraven, ne bo opazoval rast velikanske korale, beležil sleherni vdih rožnatih cvetnih listov, plavajočih v opojnem nektarju. Da je že 13 let, kolikor je ločen, v položaju, ko je poročenim ženskam samo ljubimec. Če so imele čas, so si ga vzele, na dopust gredo pa z možem in otroki, tudi za božič so z družino, on pa sam. Tega se ne gre več. Kar nekajkrat sva se že sprla.
Matija je drugačen. Če se mu ne da v gledališče, se izgovori da je službeno zadržan ali pa je odsoten, tako da ne morem računati nanj. Redko mu je predstava sploh všeč. On je človek vesele glasbe. Najbolj me motijo njegovi izpadi, kadar je pijan. Znaki, ki kažejo na odsotnost miru, ataraksije povzročajo njegovo anksioznost, depresijo in fobije, celo o distimiji, ciklotimiji, bipolarni motnji, paranoji in rahli shizofreniji bi se dalo govoriti. Takrat na dan pripelje svoje življenje, še iz časa, ko je živel v zakonu, ob izpovedi tudi joka, spomni se, da ga hčeri niti ne pokličeta ne obiščeta, da ga je žena večkrat prevarala. Ne vem, kaj ga bolj boli; to, da je moral ženo izplačati ob delitvi premoženja, ali to, da ga hčeri ignorirata. Tudi s svojo mamo se ne razume najbolje. Pravi, da je mama psihični bolnik, ki mu upa oporekati pijačo, hčeri, propadli zakon, celo mene, starejšo žensko, mu je zadnjič vrgla naprej. Ne vem, koliko je Matija lahko podedoval mamine gene. Upam, da ima več očetovih, vsekakor ima njegovo delavnost. In od tod izhaja njegova urejenost.
Nihava. Najino razpoloženje je na gugalnici. Včasih se spreva, potem se po daljšem pogovoru spet zbližava. Matija je večkrat prepirljiv. Če je miren in prijazen, je njegova ljubezen balzam, polna radosti, če pa se smili samemu sebi, se vse spreminja v prah.
Po eni strani čutim, da ne moreva drug brez drugega, po drugi strani vem, da nisva za skupaj. Obiščeva gledališko predstavo ali greva v planine in ko se peljeva domov, se čutiva. Zavlada trenutek tišine ob zvokih glasne glasbe. Ko prideva domov, se najini telesi drhteče približata drug drugemu, da se zdi, kot da med nama preskakuje električni tok. Zastrmi se mi v oči, potem z dlanmi zajame moj obraz, kot bi bil dragocena in krhka vaza, ustnice pa se dotaknejo mojih za delček trenutka, preden se odmaknejo. Spet me pogleda za celo večnost, kot se mi zdi, potem me poljubi globoko, z zaprtimi očmi, kot bi se mi daroval v molitvi, njegove ustnice pa so tako nežne in vešče, da je moje telo kot topel vosek, ki se topi vanj. Ljubezen sta očitno dve samoti, ki se sparita, da bi zaplodili nesporazum. In vendar: mar obstaja na svetu bolj očarljiv nesporazum? Se prava modrost ne skriva prav v človekovi neusahljivi sposobnosti, da se vsakič znova zaljubi? Nekaj izčrpavajočega je pri ljubezni, temna sila, ki te oropa razuma in moči.
Včeraj me je povabil na kosilo pri njem doma. Skrbno pripravljena miza z dvema pogrinjkoma, kozarca za temno vino. Prinesla sem zeleno solato s trdo kuhanim jajcem in šopsko solato s paradižnikom, papriko, olivami in feta sirom. Matija je skuhal bolonjsko omako in makarone. Bilo je odlično. Lepo ga je gledati, kako se vrti pred štedilnikom in čisti za seboj. Po jedi pospravi krožnike in pribor v pomivalni stroj, večje posode pomije ročno. Usedla sva se na teraso. »Ampak tvoja tenda ni 10 metrov široka,« mu rečem v smehu.
»Seveda ne, jaz včasih govorim na pamet,« se smehlja in si prižiga cigareto.
»Vidim, da je na škatlici dobra slika,« mu navržem, »a se boš pridružil temu na sliki … kajenje ubija … na sliki je mrtvec.«
»To je stres, ti ne veš, kako imamo napeto v službi. Če bomo preživeli, bomo, če ne, grem septembra drugam.«
»Saj bo kmalu dopust, še tri dni zdrži«, mu prigovarjam, med tem ko srkam vino. Malo sem že okajena, zato se brzdam. Pripoveduje mi dogodke iz preteklosti, kako se družijo bančniki in avtoprevozniki, nekateri imajo veliko srce in je biti v njihovi družbi veselo in nepozabno. Sploh v Litiji, kjer je prej živel. Jaz ga ocenjujem, kako se zdi sam sebi pomemben in premalo kritičen. Res marsikaj pove na pamet, samo on živi v stresu …
Noč preživiva skupaj. Mogoče je bila to noč z najsrečnejšim trenutkom v mojem življenju, vendar tega nisem vedela. Bi to srečo lahko obvarovala, če bi to vedela? Lahko bi se vse razvilo drugače. Ne, mislim, da ne, četudi bi vedela, da je to najin zadnji srečen trenutek. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo sreča, ki me je navdala ob njem, trajala še dolge ure in leta. Tistega četrtka, petnajst minut čez polnoč, se je v nekem trenutku zdelo, da sva se osvobodila krivde, greha, kazni in kesa, in da se je začel ves svet vrteti zunaj vseh časovnih in težnostnih zakonov.
Poljubila sem ga na prsi, desno nogo sem potegnila čez njegove boke in zadovoljena zaspala. Noč je bila kratka, zbudila sem se že po eni uri in potem vsake pol ure. Nisem želela, da bi Matija zamudil v službo.
Načrtovala sva skupni dopust v Dalmaciji. Mogoče je bila to priložnost, da sva se v desetih dnevih spoznala dokončno.
In vse se je končalo … saj sem spoznala, da ljubezen ne more nadomestiti vere v samega sebe, da si kot vsaka ženska želim krepke roke, razsodnega pogleda in besed, ki pomirjajo srce.
