Korenine so veje v zemlji,
veje korenine v zraku.
Miruj srce, drevesa molijo.
Kot hrepenenje zemlje stoje
in gledajo v nebo.
(Rabindranath Tagore)
Skrijem se v glasbo gozda,
v jutranjem vetru pojočega v meni:
med visokimi drevesi grem,
pol žival pol brezimna snov,
usta potopim v mrzlo globino,
svetlikajočo se na dnu gozda.
(Ivo Svetina)
Kako biti drevo?
Prvorojeni otrok ustvarjalne tišine?
Kako biti krošnja, deblo, korenine? Skorja, ki ovija? Proti soncu izprožene roke vejevja, pregibi, šelestenje v vetru? Odsev sveta v kapljici rose, zarisane v tišino? Trepet pomladnega lista? Kako v jezik in skrivnost podobe ujeti živo, negibno bitje, z nami vsepovsod? Zakaj?
Kako misliti, čutiti drevo? Ki je navdihovalo zgodbe o nastanku sveta, verovanja, umetnost in človeka? Ki ga ob vsakem približevanju zimskega solsticija okrasimo s svetlobo? Štiristo milijonov let stara pljuča planeta, katerih najstarejše še živeče deblo, korenine in krošnja ameriškega bora, imenovanega Methuselah, sta dvakrat starejša od vseh treh velikih monoteističnih abrahamovskih religij očaka. Drevo simbolizira prednike in potomce idej in ljudi, rodoslovni izvor se izriše v obliki drevesa, ki morda še ni razprostrlo vseh svojih vej.
Kako zapelješ življenje brez besed, ne da bi spregovoril? Kako življenje zapelje tebe, ko ve, da se boš končal?
Drevo je od nekdaj arhetipski simbol življenja in rasti, simetrije dvigovanja domišljije. Zrcalna slika korenin kot vejevja krošnje evocira cikličnost in kroženje, smrt, preporod in novo rojstvo. Korenine prodirajo v prst in zemljo, iz nje srkajo vodo. Deblo viharjem in zatišjem vsakdana daje trdnost in oporo, krošnjo z vejami, listjem ter cvetjem in včasih dvojnim ali trojnim vrhom, privlači svetloba. Drevo z obstojem v sebi združuje htonsko in uransko. In štiri elemente: zemljo, vodo, zrak in ogenj.
Če je resnica o resnici ta, da je nevidno in neslišno resničnejše od slišanega in vidnega, potem je simbolika tega uvida skrita v drevesu.
Stara ljudstva so v svojih verovanjih drevo razumela kot axis mundi, os sveta, po kateri se vzpenjajo tisti, ki prehajajo iz vidnega v nevidno. Podpira nebo, ki je podobno krošnji in kot hrbtenica daje oporo telesu, templju duše. Ob drevesu se dvigajo in spuščajo posredniki med nebom in zemljo, namestniki in prispodobe. Na drevo spominja osrednji steber v sibirski jurti, vudujskem svetišču. Leseni totem, okoli katerega Siuksi plešejo ples sonca je drevo. Drevo podpira svod judovskih svetišč, v starozaveznem izročilu je razumljeno kot Jakobova lestev. Po njej se v sanjah, ki jih Jakob sanja v puščavi, dvigujejo in spuščajo angeli. Jahve mu v njih prišepne, da bo kljub temu, da se ljubezen skozi ljubosumje in zavist včasih spreobrne v sovraštvo, drevo njegovega potomstva na kraju ukoreninjenja svojo krošnjo razvejalo široko. Francoski katoliški kardinal Henri de Lubac trdi, da križ, postavljen na vrhu gore, obnavlja antično podobo drevesa sveta.
V hindujskih Upanišadah je svet obrnjeno drevo, katerega korenine obraščajo nebo, veje pa objemajo zemljo; za simboliko obrnjenega ravnovesja gre, pravi Eliade, kar evocira princip geneze spuščajočega se gibanja. Ašvattha, čisto in ne-mrtvo, Brahman, v katerem počivajo svetovi.
O ljudskem motivu obrnjenega drevesa na slovenskih tleh piše Valvazor: Po ljudskih pripovedih je v Kočevskem rogu (na Veliki Ribniški gori) neko skrito jezero, ki ga človek najde le naključno. Je dokaj veliko in polno rib. Sredi njegove gladine stoji nenavadno veliko javorovo drevo, vendar tako, da je njegov vrh ali krošnja v vodi, deblo pa štrli navzgor, nad vodo.
Bodijevo drevo ali sveti figovec, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje, je drevo sveta in drevo življenja. Buda je drevo; drevo je Buda.
V kitajski mitologiji drevo stoji v središču sveta, zato ob njegovem vznožju ni sence in odmeva. Krošnja z listjem predstavlja nesmrtnost; mlado drevo je simbol obnavljanja. Staro mine in odmre in da prostor novemu.
V psihoanalizi in drugih vejah psihoterapije se risanje drevesa uporablja kot terapevtski pripomoček. Način, na katerega klient nariše drevo, njegove korenine, deblo, vejevje in krošnjo s pticami, sonce ali luno nad njim ter druga drevesa, brez zadrege šepeta o tem, kako čuti in razume, doživlja, sluti sebe, svet in druge. Tako drevo kot gozd, ki je metafora za skupnost, se pogosto prikazujeta v sanjah, poeziji, prozi, esejistiki, slikarstvu, fotografiji.
Sveto, kozmično in svetovno drevo. Drevo življenja in znanja. Drevo na svetih krajih. Drevo, vezano na prostor, skupnost v njem. Drevo, ki svetove znanega povezuje z neznanim.
Janez Šmitek, etnolog, erudit in popotnik, je v svojih delih v okviru raziskovanja slovenskih, slovanskih in drugih svetovnih mitologij, posebno pozornost posvečal drevesom, njihovi simboliki, ikonografiji in umeščenosti v ljudske bajke, pesmi, reke in legende. Po njegovem gre izvor čaščenja dreves iskati v času animističnih verovanj, po katerih ima vsaka stvar, tudi rastlina, dušo. Ob rojstvu otroka naj bi duša vanj vstopila iz debla votlega drevesa, ko pa človek umre, se duša iz telesa vrne v drevo. In ker je les materia prima, iz katere se je izvil človek, so naši predniki otroka ob rojstvu položili v zavetje lesene zibke, umrlega pa k počitku v leseno krsto. Jo vrnili zemlji. Vzajemnost, vračanje.
Starozavezna ideja vzajemnosti med človekom in drevesom je v krščanskem izročilu prav v primeru drevesa nekoliko drugačna. Loči med Drevesom življenja (znanega že med Sumerci)in Drevesom spoznanja. Kot pravi André Virel, med njima pride do razcepa in paralelizma dveh vej človekove evolucije, ki se z minevanjem časa ena od druge vse bolj oddaljujeta. Prva, ki jo simbolizira Drevo življenja je naravna, biološka evolucija, druga, ki jo predstavlja Drevo (spo)znanja pa psihološka, sociološka, družbeno-zgodovinska in tehnološka (r)evolucija. Med obema pride do očitnega razcepa že v trenutku, ko Adam in Eva v rajskem vrtu predzgodovine podležeta zapeljivi kači, ki se steguje z jablane, in ugrizneta v jabolko z Drevesa spoznanja. Razcep, ki bi ga lahko primerjali s simboliko dvojnega drevesa in se pojavlja v mitologijah starih ljudstev po vsem svetu, je tipičen razcep enosti v dvojnost ter dvojnosti v entropijo množeče se mnogoterosti.
Psihoanaliza to primerja s pred-natalnim obdobjem in prvimi leti otrokovega razvoja. Če je otrok pred rojstvom v materinem telesu z njo eno, enkrat med šestim mesecem in letom starosti, ko še živi v simbiozi enosti, nekega dne v zrcalu domače kopalnice ali predsobe doživi presenečenje ob lacanovskem spoznanju, da je bitje v zrcalu on(a) sam(a). Da torej obstaja tudi izven sebe in simbioze s staršem(a). Med seboj in staršema do tedaj ni ločil, živel je v zavetju primarno biološkega in nezavednega Drevesa življenja. In zdaj se je to nenadoma razprlo. Brezčasno enost je razcepilo zrcalo. Nevedna in blažena enost rajskega vrta se je ob tem neizbežnem sadežu uvida v hipu razcepila in prešla v dvojnost gledališča obrnjenih zrcal. Po Lacanu otrok svojo podobo v zrcalu zagleda kot popolno in preostanek življenja porabi zato, da bi ji postal čim bolj podoben.
Dvojnost razlikovanja med seboj v sebi in seboj izven sebe kot podobe v zrcalu je znotraj nepovratnosti izgona iz sebe v zrcalo antično tragična in s tem travmatična. Metaforično gre za izgon iz zgodnjeotroško nezavednega raja, v katerem ni časa in prostora, kar kasneje poskuša prekriti samodejna obrambna potlačitev tesnobne pozabe eksistencialnega nemira. V naslednjih razvojnih fazah se ta dvojnost – kot pri drevesu – razcepi v nove veje, vejice in liste. V mnogoterost krošnje, ki ostaja ena in sega k istemu nebu. Katerega oblaki v skladu z minljivostjo prihajajo, odhajajo in spet prihajajo. Minevajo kot misli.
Drevo po Jungu predstavlja iniciacijo, prehod in proces individuacije. To še posebej velja za dvojno ali mnogotero drevo z razcepljenim deblom in več vrhovi.
Tik pred koncem obdobja svoje ustvarjalne bolezni (kot je sam imenoval osebne težave v kombinaciji s krizo srednjih let po travmatičnem razhodu s Freudom) je Jung sanjal sanje, v katerih je bil v Liverpoolu. Ime tega angleškega mesta je sestavljeno iz besed live, kar pomeni živeti in pool, kar v angleščini pomeni bazen. To je razlagal kot simbol vodnjaka življenja. Naselja in hiše so bile v sanjah razporejene v krožnem redu okoli kvadratnega trga, sredi katerega je stal okrogel vodnjak, v centru tega pa majhen otok. Trg in vodnjak sta obkrožala megla in tema, otok pa se je kopal v čudoviti svetlobi, za katero ni bilo videti, kje je njen vir. Sredi otoka je bila zasajena magnolija, njene vijolično – bele drevesne cvetove pa je razumel kot simbol življenja. Zdelo se je, da je magnolija sama vir svetlobe, v kateri se kopa. Ko se je zbudil, je bil prepričan, da so hudi časi zanj minili.
***
Če se za namen tega eseja od psihoanalize vrnemo k arhetipom, simboliki in koreninam, naletimo na vprašanje enotne matrice svetovnega drevesa kot središča sveta v primerjavi z različnimi drevesi, ki so jih častile skupnosti, civilizacije, ljudstva in kulture v različnih pokrajinah in prostorih. Ena od značilnosti, ki spremlja to raziskovanje, premišljevanje in diferenciacijo primerjanja je dejstvo, da se v številnih mitih, legendah in ljudskih pripovedkah sveto drevo ali drevo s posebnimi značilnostmi (votlo ali z dvojnim vrhom) pojavlja v značilnem trojstvu z vodo in skalo.
To velja tudi za naše kraje ob Soči, kjer so se avtentični naravoverski običaji in obredi v večjem obsegu obdržali do prve svetovne vojne, zaradi preganjanja cerkvenih in drugih oblasti pa prikrito med redkimi posamezniki vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja. V svoji knjigi Iz nevidne strani neba je na podlagi pričevanj zadnjih posoških starovercev to prepričljivo opisal Pavel Medvešček.
V krajih ob Soči, natančneje v Kobaridu, se je daljnega avgusta 1331 odvila resnična zgodba, ki sem jo v romaneskni obliki opisal v romanu Ob reki (Litera, 2021).
Tistega poletja je frančiškanski inkvizitor Francesco de Clugia nad staroversko skupnost v Kobaridu poslal križarsko vojsko, ki jo je vodil oglejski kanonik Ulrich Bojani. Razlog je bil sledeč: Kobaridci so častili svoje drevo in izvir studenca med njegovimi koreninami. Križarski pohod nad staroverce, ki so ljubezen do svojega drevesa pred cerkvenimi oblastmi dolgo spretno skrivali, se je končal krvavo in z ognjem v strehah domačij. Inkvizitorjevi vojščaki so drevo (za katerega se še danes ugiba, katere vrste je bilo) posekali, studenec pa zasuli.
Poetika slovenskih, slovanskih in drugih evropskih ter svetovnih mitov je različnim drevesom pripisovala različne lastnosti in pomene. Če je bilo svetovno drevo os in središče stvarstva, so bila lokalna drevesa za tamkajšnje skupnosti središče njihovega mikrokozmosa.
