V romanu Ladja Maribor pisatelj Zdenko Kodrič pripoveduje o čezatlantski avanturi ladje z imenom mesta Maribor. V zgodovini pomorstva je znano, da so z imenom Maribora plule tri ladje: prva leta 1930 po reki Dravi, druga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po Jadranskem morju, tretja pa med letoma 1976 in 2017 po oceanih sveta.
To kompleksno in po vsebini homogeno romaneskno delo bogatijo humorni, napeti, srhljivi in prisrčni detajli. Pripovedovalci so trije slovenski miličniki, nadzorniki tajne plovbe od Pulja do Bostona. Nadzorujejo zlato, ki ga bostonskemu volilnemu štabu predsedniškega kandidata Johna Kennedyja podarja skupina neuvrščenih držav, med katerimi je tudi Jugoslavija. Zlato pripluje v ZDA. Nekaj dragocenega tovora manjka. Normalno: prevažajo ga mornarji, ki so v svetu mornarice in oceanov znani kot prefriganci in nabriteži.
»Če bi morala karakterje svojih treh filmskih protagonistov primerjati z orodjem, bi to naredila z lahkoto: oče bi bil izvijač, Mithans kladivo, Belšak čopič.«
Gorazd Mithans: Hrast in zlato
(Simona, tvoj ata mi je to povedal. Po reki in oceanih sveta so plule tri ladje z imenom Maribor. Prva je po Dravi v Mariboru plula leta 1930, drugo so v morje spustili leta 1955 v Pulju, tretjo pa v Osaki 1976.)
V Dom pod gorco si mi poslala pismo. Napisala si, da boš posnela dokumentarni film o svojem atu. V pismu si pripisala zahvalo za motor, ki sem ga pripeljal v Celje. Takrat te še ni bilo na svetu. Zdaj ko sva skupaj, se sprašujem, te atova in moja zgodba zanima zaradi hrastovega lesa in zlata, ki sta z ladjo Maribor plula iz Pulja v Boston, ali zaradi česa drugega?
Začel bom s Štefanom. Leta 1960 je bil pomemben človek.
Z bratom Štefanom in bratrancem Cirilom smo Jugoslavijo prevozili po dolgem in počez. Potovali smo z motorjema. Midva z bratom na mojem kraljevem triumfu, bratranec na svoji rdeči jawi. Na poti proti Drvarju se je v vasici Bastasi na mojem motorju predrla zračnica. Štefan je snel kolo. Z močjo svojih prstov in dlani je iz gume izbezal zračnico. V mlaki na cesti jo je namočil, našel luknjo in jo zakrpal z lepilom, ki sem ga imel v kovinski škatlici. S sabo sem jo nosil skupaj s svojim stalnim sopotnikom, z zdelanim nahrbtnikom. Preden smo se odpeljali, smo pomalicali in med jedjo sem Štefanu rekel, da bom motor, če se bo seveda cel vrnil v Maribor, dal kolegu iz Celja. Čemu? se je čudil Štefan. Ker sem se zaobljubil, da ga bom podaril hčerki, sem odvrnil. Pa saj je nima, je oporekal brat. Ima, ima, sem se nasmehnil in položil kazalec na svoja usta.
Ko sem leta 1958 po Jugi vozil svoj triumf, o ladji Maribor in plovbi v Boston in Guayaquil ni bilo ne duha ne sluha. Moje sodelovanje s kolegoma se je začelo leto pozneje. Vabilo šefov Uprave državne varnosti me je začaralo. Akcijo ladje Maribor sem podpiral z vsemi štirimi in pogosto ponavljal, da nikoli ne bom sovražnik države, ampak njen ponižni sluga. Priložnosti, ki so mi jo ponudili, ne bom zapravil. Če bo treba, se bom žrtvoval in odstranil vse ovire na svoji poti. V Ameriko bom prišel zlepa ali zgrda. Ne bom se šparal. Moj cilj je jasen, sprogramiran, sem razmišljal. Preden smo se vkrcali na meni ljubo ladjo, je prišla na vrsto likvidacija. Cak! – brat Štefan, ki je od mene izvedel, da bom med člani posadke za Boston, je bil izjemno pomembna zveza. Razkril mi je podrobnosti o skrivnem jašku za zlato in povedal, kdo nasprotuje, da bi ladja Maribor odplula na tako dolgo pot. Njegov edini argument je bil, Maribor ni prekooceanska ladja. Ko je barba Marin Marcellino upornemu tipu razkril razloge za montažo skrivnega jaška, je znorel in obljubil, da bo skrivnost ladje obelodanil. Šel bo na lokalni radio. Državne neumnosti bo raztrobil po ladjedelnici in dvignil prah po vsej državi. Tudi direktor ladjedelnice ga ni mogel obrzdati, zagrozil mu je z odpustom iz podjetja. Pritisnil je celo na njegovo ženo in sestro, ki sta delali v Uljaniku. Vse je bilo zaman. Iz puljskega partijskega komiteja je v podjetje prišel ukaz, naj se upornega inženirja Vranka Šuljića znebijo, kakor vejo in znajo. Brat Štefan mi je rekel, Gorazd, lahko se zgodi, da Maribor ne bo izplul, akcija maršalata lahko pade v vodo. Posledice bodo hude, a ne zate, dragi brat, je hitel Štefan, za nas, ki delamo v Uljaniku, Partija bo lepega dne podjetje razpustila in uničila za večno. Tega ne smeva dopustiti. Zanimalo me je, kaj Šuljić ve o ladji Maribor. To, kar jaz, mi je odgovoril brat. Ve, kje je šaht, kolikšne velikosti je, katera dva motorja poganjata ladjo. Ve tudi to, da o prenovljeni barki ne smemo črhniti besede, da Maribor spada v državno tajnost, da ima ladja privilegije, da je posadka sestavljena iz izbranih ljudi, da jo skupaj s kapitanom Marcellinom vodijo trije politično zanesljivi Slovenci in da bojo vsi, ki so sodelovali in podpirali projekt, bogato nagrajeni. To ni mala malica! je še vzneseno trdil Štefan. Veš, ta človek, ta Šuljić ni od včeraj, je ladjedelniški konstruktor, izjemno nadarjen inženir, je rekel Štefan in me opazoval. Zdelo se mi je, da spremlja vsak moj gib in pogled. Kadar nisem zrl vanj, me je takoj nadrl, češ, niti malo ti ni mar, kaj govorim; ne nakladam, resnico govorim, je hrumel. Pred njim sem se zaklel, da se bom Šuljićevemu sranju postavil po robu.
Zagledal sem inženirja Vranka Šuljića. Pred vhodom v ladjedelnico je sédel na kolo in se odpeljal po obalni Cesti Maršala Tita, nato zavil proti Areni. Pulj je bil na tem koncu tih, siv, dolgočasen. Na cestah malo avtomobilov, v ulicah le tu in tam kak pešec, trije sprehajalci v svojih poznih letih in nekaj otrok na Trgu oslobođenja. Velik pes je tekel po Ulici jugoslovanske armije pod areno in slišal se je rezget konja, ki je vlekel majav voz s košarami solate. Ko je Šuljić prehitel konja in moža na vozu, je stopil s kolesa in se povzpel ob zidovih arene. Stopil sem pred kolo, dobro odmerjen udarec v brado ga je položil na tla. Potem sem se sklonil nad njegov zaprepadeni obraz in mu zabrusil, ne vtikaj se v ladjo Maribor! Razumeš, prasec izdajalski!
Vrnil sem se k obali. Sprehod ob morju mi je prijal in me razvedril. Šel sem do Trga republike in se odpravil do Verude. Šele zvečer sem se odpravil v sobo v hotelu Riviera. Nisem večerjal. Najbrž zaradi počutja. Pred mano se je ponavljala scena z ulice, v ozadju se je prikazoval mukotrpen obraz inženirja Šuljića.
Obšel me je strah. Začel sem verjeti, da sem Šuljića premočno upilil. Ne, ne bori se za življenje, doma si hladi obraz z mokrimi krpami, sem se tolažil. Zaspal sem. Ne vem natančno kdaj, ampak pred polnočjo me je ujela utrujenost.
V Pulj so me poslali naši. Posredoval je Uljanik z mojim bratom na čelu. Samo brat ve, da sem lahko nevaren in nesramen. Govoril sem z Jelencem. Dal mi je karto za vlak v Pulj in nekaj denarja. Ne hodi oborožen naokoli, mi je svetoval, delaj z glavo in tresočimi rokami. Belšaku in Zavadlavu nisem omenil, da grem v Pulj, to ju niti ne bi zanimalo. Mene je na morje nosila vzhičenost nad Združenimi državami. Veselil sem se potovanja z Mariborom. Z ladjami nisem nikoli potoval. Tudi na morje nisem vandral. Mladina se je poleti kopala na Otoku.
Zjutraj sem se zbudil pred sedmo. Glava je funkcionirala kot po navadi. Malo čez sedmo je potrkalo po vratih. Odprl sem. Vstopila je sobarica in mi vročila pismo. Bil je telegram. Receptor ga je zaradi vljudnosti vtaknil v modro kuverto. Brat Štefan mi je sporočil, oglasi se, fizično, čim prej v LJ, saj veš kam. Š.
V Ljubljano sem prispel opoldne. Jelenc in Štefan sta me čakala v prvem nadstropju republiške uprave javne varnosti. V sobi za goste. Tako so imenovali sobo, v katero so za nekaj ur zaprli katerega političnega sprijenca ali zapitega miličnika. Prostor neprezračen. Brez dnevne svetlobe. Samo miza, telefon, stola in plafonjerka. Štefan me je pozdravil, sekretar Jelenc me niti pogledati ni hotel, madona, je vzrojil in gledal v strop, kako si zmogel tako svinjarijo? Oddaljil se je od naju, se z rokami prijel za glavo in zmajeval, si predstavljaš, uničil si Ameriko, Hrvati nas bojo poklali … Evropa se nam bo režala, je zavpil in brcnil v stol. Šuljića si grdo zdelal, ne bi smel, tega ne bi smel, Gorazd, prestrašit ja, ubit pa ne.
Ubit? sem se začudil, malo sem ga pobožal in mu zagrozil, to je bilo vse, sem rekel in – kot bi me nekaj spodrezalo – sem ob steni, pobarvani z zeleno oljno barvo, zlezel na betonska tla in obsedel brez besed. Še dihati si nisem upal. Glavo sem si zakopal v dlani in razmišljal – najprej sem pomislil na Ameriko in ladjo Maribor. Dvignil sem glavo in zavpil, zame Šuljić ne obstaja več! Na tega tipa bomo prej ali slej pozabili. Nikomur ne bomo povedali, kdo ga je spravil na oni svet. Odslej bo tudi on skrivnost, skrivnost številka dve.
Predramil nas je telefon. Jelenc je s tresočo roko dvignil slušalko, ja, pri telefonu, je rekel, kaj, kaj smo izvedeli? Odlično, odlično! je vpil v slušalko in jo položil na vilice, ki so se vdale slušalki. Jelenc je najprej pogledal mene, nato Štefana. In njemu je v obraz zdrdral telefonsko sporočilo, Šuljić živi, v bolnici leži, pretres možganov, poškodba hrbtenice, zlizal se bo … Vstal sem, no, vidita, nisem ga ubil, sem vama rekel, da sem bil nežen z njim, sem rinil v Jelenca. Odrinil me je, srečo imaš, je vzrojil, že odkar te poznam, imaš srečo, idiotski srečkovič si, srečkovič z dvema mehkima č-jema, je bil porogljiv. Mislil sem, da bo Štefan bolj prijazen, ampak je položil sol na rano, rekoč, zaljubljen sem v Šuljićevo sestro, si to predstavljaš, Jelenc, z njo hodim dve leti. Če Vranko izve, da sem tvoj brat, me je grdo pogledal, bo najina zveza razpadla, pa tako rad jo imam … Če se bo Šuljić zlizal, bo vse pozabljeno, sem ga tolažil. Ne bo, je oporekal Štefan, videl te je, za vse čase si bo zapomnil obraz in roko, ki ga je podrla. Brat je sedel, sklonil glavo in preklinjal svet, mene in ladje, ki jih je naredil.
Moja napoved se ni uresničila. Šuljiću sem izbil zob, odprl arkado in nalomil vretenci, eno tako močno, da ni mogel shoditi. Domov sta ga sestra in žena pripeljali na invalidskem vozičku. To sem izvedel, ko sem že stal na krovu ladje Maribor.
