S pisanjem Janje Rakuš je mogoče biti zapeljan v posebno ekstazo komunikacije, ki globoko diha iz njenih del. V spremnih besedah so jih analizirali uveljavljeni recenzenti, vsak v skladu z lastno ocenjevalno dominanto; na primer Janez Strehovec Električno zadrgo s tehnokulturo, ZdenkoKodrič Amsterdam 12,15 RAM z biografskimi in vektorskimi analizami, Dušan Rutar Voodoo valček za epileptike s teorijami simulakrov in hendikepa, Matej Bogataj Hotel Andro.gen z nemožnostjo merjenjatovrstne prozez navadnimi literarnimi vatli, Anja Radaljac Tri barve in eno smrt s poskusno oznako slednjega romana za esejističnega … No, literarni teksti so kot strojčki za interpretacije v jedru neobčutljivi na vsakokratne dotike, ker delujejo kot samosvoji in kot živo srebro izmuzljivi organizmi.
Janja Rakuš se bivanjskim kalupom ne izmika samo v Amsterdamu – pravzaprav ni malo slovenskih umetnikov, ki se posvečajo svojim biografijam v mednarodnih prostorjih (nenazadnje se v njenem opusu pojavlja prototip Štajerca, od katerega je najbolj normalno pobegniti v širni svet) – večvrstna ustvarjalka originalnosti ne izpričuje samo s svojo eksistenco, ampak predvsem s knjigami, ki premorejo precej sestavin za vzbujanje pozornosti. Iz njih izstopa grafična podoba tekstov, njihova opremljenost z nebesednimi znaki, kot so risbe, note, tatuji, kode za hitre odgovore, na prvi pogled je opazna razprta členjenost na poglavja in odstavke, nekakšne črtice in vrstice, ki pulzirajo skoraj bolj kot poezija kot proza, bolj lirika kot epika, bolj aforistika kot esejistika. Med citati prevladujejo modernistični duhovi, priročni za uporabo v različnih barvah in tri so občutno premalo za tiste, ki vidijo več in globlje; če bi se reference začelo zbirati po abecedi, ne bi bilo dovolj navesti le Artauda ali če bi se nadaljevalo z B Balzaca, Becketta, Burroughsa, Barthesa, Baudrillarda, Bowieja; če pa bi se osebe navajale po umetnikih, ožigosanih z odkloni od pogojno označene normalnosti, bi bil na čelu sprevoda, ki jih meče božje, Dostojevski, preobčutljivih na barve van Gogh, frenetično verbalnih, skozi katere govori Drugi, Rimbaud in tako dalje.
Književne osebe prehajajo skozi različne kvantne turbulence, bodisi preobložene z gravitacijo bodisi lahkotnejše virtualne, kjer se naravnavajo po transcendentalnih kažipotih. Zgodb, za katere sta pomembna stara dobra prostor in čas (in potrpežljivost, kot piska nekje navaja nekega pisca), je pravzaprav malo, kajti bit in bistvo se izrecno razkrivata v mrgolenju navideznega. To blinka kot stroboskopi po klubskih scenah ali utripa kot psihedelični tripi obstrancev ali kot prebliski božjastnikov ali povratnikov iz onstranstva. In vse to v razgibanem pisanju že četrt stoletja.
Kar so bili v prejšnjih romanih ekstazi, epilepsija ali obsmrtne izkušnje je v zadnjem kromolepsija. Ali ta podvrženost spektralnim šokom sporoča kaj daljnovidnega, iz besedila ni enostavno razvidno, protagonistu z diagnosticiranim tumorjem tablete ne pomagajo. Vsaj približno pa je mogoče videti, kar vidi, če se kodi v knjigi približa mobilni skener za quick response. Od tam sevajo lepi avtorski videi kot dinamične ilustracije glavnih idej romana, med katerimi je v ospredju razmislek – ali naj človek životari v dolgočasni sivini ali raje prostovoljno umre v deliriju barv? Avtorica se ob navedku znanega umetnika seveda zaveda, da je estetika brez etike kozmetika, zato je moralni nameček v romanu prepuščen bolj načelnosti kot suspenzu, torej ugibanju o usodi glavnega lika, ki se tokrat v odvija tudi v spodobnih meščanskih in celo družinskih mejah bivanja.
V Tri barve za eno smrt je Nizozemska postavljena ob slovensko obalo oziroma obratno. Protagonista Livija in Tobias se zbližujeta in oddaljujeta, nihata med lokacijami okoli Strunjana in Amstela, kot dekor zastranitev se prikazujejo še Benetke, Mehika, Provansa. Svetovljanski nadih romana se oplaja z neskončnostjo spleta, opisi osnovne, pomožno rečeno mesene stvarnosti pa predstavljajo osebe, predmete in pojave z intelektualno pronicljivostjo. Ta zadeva klišejske življenjske prakse, prilagojene liberalnemu suženjstvu, ki jih avtorica švrka neprizanesljivo karikirano. Ljudje so ujetniki svobode, kapitalizma ali komunizma, vseeno, oba sta globoko nepismena, kot nekakšna ideološka govedina, ki se pase po dolinah obveznosti pod nadzorom čuvajev monetarnega Hada. Starci se posvečajo podaljševanju starosti in tapeciranju rezerviranih nebes, mladi pa itak premorejo edino metaforo za svojo notranjost v brskalnikih pod search history, medtem ko se slengu iz minulih desetletij à la click, cut in flash pristavlja bzzzz 3D-tiskalnikov, s katerimi je mogoče izdelati oprijemljivo vse, vključno z mesečevimi kamni. Nasploh se skoraj ni mogoče bolje zadeti: »Fejsbuki, tviterji, instagrami, tinderji, tiktoki, snepčeti, jutjubi. Asocialne snežinke, skopirane in napejstane v fizično dimenzijo, slepo ulico naše vsakdanjosti. Mehurček, ki zrcali le tisto, kar nam je všeč in s čimer se lahko identificiramo. Vsaka motnja je odstranjena. Ljudje, od katerih mnenja obsojamo ali se z njimi ne strinjamo, so zablokirani in izbrisani. Zdaj ko smo ustvarili svojo malo utopijo, svoj digitalni sanatorij, lahko v miru uživamo v dementnem narcizmu.«
Pari v iskanju skupnih videnj, pojavi, pregneteni z žargoni znanosti, umetniki, garačke v amsterdamskih izložbah, njihovi prijatelji in klienti, mamila in vseprisotne medijske vibracije, lingvistični kabareti in slične alternativne dejavnosti, vse to je prepoznavna snov avtoričine proze. V zadnjem delu jim pristavlja nekoliko več tematike smrti in tej iz naslova je premalo dodati, da ima nasprotje v življenju kot tema v svetlobi. Enigma smrti je tečno nesmrtna, z njo je zaznamovano tako oglaševanje prihodnosti z rjovenjem potrošniških zombijev kot ravnodušno čemenje v območjih temnih sil. Rakuš ne ponuja receptov za revolucionarne akcije, anatomija destruktivnosti določa izključno individualne odločitve za biti ali ne biti – nenazadnje se v letu na planetu samoiniciativno umori več ljudi, kot se jih pobije v vojnah in ostalih kriminalnih kupčijah in so potemtakem algoritmi samomorilcev paradigme za uničenje sveta. Optimizem iz predzadnjih stavkov romana, ko junak romana »še enkrat pogleda v nebo in vidi, da je vse dobro tako, kot je in da ni ničesar več, kar bi bilo treba osvojiti« je zato najbrž začasen. Z vsako eksplozijo barv v mističnem bledežu ga je manj.
In kakšne so prognoze za nadaljnje izdelke s pisateljičinih polj? Morda se bodo s časom motivi iz uživanja umetnosti in smrtnosti krepili, odstavki z nekaj vrsticami debelili, mogoče bo manj citatomanije, več avtogene dramaturgije novih občutij, manj dopuščanja prividov, več zaupanja realnosti ljubezni. Gotovo pa bo ohranjena ekstatičnost jezikovnega vesolja suverene ustvarjalke. Njen hvalevredni opus se je začel z doziranjem generacije v mladinskem kulturnem centru in dozorel s kolapsi zaradi zasičenosti z barvami kot šiframi božanskosti, vmes pa je obsegel markantne književne strani. Te vsebujejo popisana doživetja današnjih polstoletnikov, ki ne bodo ostala omejena le s svojo dobo, temveč prepojena s tako imenovano umetniško večnostjo. Tam nekje zagotovo obstajajo kofišopi z antikvariati in v njih na vidnih mestih prav dobri romani Janje Rakuš.
