Tudi tega se ne spominjam, kdaj sem nehal hoditi na zabave. V meglenih letih so se porazgubili še zadnji moji znanci, kakšen od njih je moral že umreti.
Vsako jutro sem šel v službo in čez osem ur nazaj domov. Rutina je postala smer mojega miru. Dokler se mi ni v pisarni, kamor so kljub moji nenaklonjenosti za deljenje življenjskega prostora prinesli dodatno pisalno mizo, pridružil novi sodelavec.
Z Žigom sva začela klepetati, čeprav je veliko mlajši od mene in nisem pričakoval, da bi lahko imela skupne teme. Mogoče me v nekaterih lastnostih spominja name, ko sem bil še mlad, ali pa na nekoga, ki sem ga v preteklosti poznal.
Ko me je povabil na praznovanje svojega rojstnega dne, sem se zahvalil. A Žiga ni odnehal niti potem, ko sem mu razložil, da ne maram zabav in množic. Rekel je, da ne bo posebej veliko ljudi in vprašal, če sem morda že dogovorjen za kaj drugega ter vztrajal, naj pridem, če nisem. Nisem mu hotel razlagati, da se preprosto ne želim družiti. Da sem po službi in čez vikende najraje sam, kot sem sam že pol življenja in temu sem se prav lepo privadil. V vsaki skupini se namreč najde kdo, ki bi me spraševal, tako kot zdaj on, kdo sem, kaj počnem, dokler ne pride zmeraj tudi do vprašanja, zakaj sem sam, jaz pa o tem ne želim govoriti.
Žiga se ni dal odpraviti. Vztrajal je s svojo mladostniško energijo, kot da bi ga kdo poslal, da me spravi nazaj v življenje, in na vsak moj argument našel protiargument. Bil je prvi človek, ki sem mu po dolgem času na kratko opisal svojo samotnost. Ko sem mu rekel, če lahko razume, da ne želim tvegati srečanja z ženskami, ki bi morebiti spominjale na Tatjano in spet podoživljati izgube nje in nerojenega otroka sedaj, ko sem jo končno vsaj približno prebolel, je skomignil z rameni. Tvoja zgodba je v očeh drugega samo ena od zgodb. Zgodbe se končajo zato, da se lahko začnejo nove.
Ali pa se ponavljajo: oče se je hotel znebiti mene, ki sem nastal po pomoti, isto napako sem ponovil sam in ostati moram sam, kajti vse se plača, kot je govorila mama. A v tistem trenutku sem se zaslišal reči Žigu, da bom morda prišel, če mu to res toliko pomeni, čeprav ne vem, zakaj bi mu. Tako vesel je bil, da sem na koncu dejansko šel.
Ta, ki sem ji skoraj prevrnil kozarec piva, ki ga je držala v roki, je bila na zunaj povsem drugačna. Drugačnih barv, velikosti, zvena, le nekaj nedoločnega, morda vtis, ki ga je s svojo prisotnostjo ustvarjala v prostoru, me je neopredeljivo spominjal na Tatjano. Pri tem začuda nisem občutil žalosti in ta neobčutek je bil imeniten. Njeni lasje so bili svetli in zelo, zelo dolgi, zdelo se je, kot da segajo do tal. Ni imela temnih oči, kakršne bi se razlivale, me plašile in prebujale.
Črna mačka se bo uspešno stihotapila čez cesto. Postala bo siva, srebrna, skoraj bela, prozorna. Na koncu bo izginila.
»Ups, skoraj si mi razlil pivo!« je rekla in se zasmejala.
Njen čarni, radoživi smeh me je pritegnil v trenutku.
»Jaz sem Kora. Saj te lahko tikam, ne?« se je smehljala.
»David,« sem rekel. Počutil sem se še starejšega, kakor sem bil v resnici.
»David?« je ponovila. »Davidi so pa tudi mojih let.«
Razumel sem, da sem zanjo pač prestar, normalno, biti mora najmanj petnajst let mlajša od mene, Tatjaninih let, sem pomislil, pa saj itak ne iščem ženske. Začel sem se braniti:
»Žigov sodelavec sem–«
»Jaz pa sem prijateljica od Žigove punce,« je rekla.
»No, potem se pa skoraj poznava!« sem neumno pripomnil. »Hera si rekla, da ti je ime? Nenavadno ime.«
»Kora,« je rekla, se premaknila povsem k meni, se elegantno privzdignila na prstih in mi zavpila na uho, »Koorrrraa!«
»Vidim, da sem v težavah,« sem se vlekel ven. »Oprosti. Razumel sem nekaj takega kot Hera-«
»Hera je grška boginja. Menda nihče ne bo dal otroku takega imena!«
»Zakaj ne? Boginja plodnosti, Zevsova žena … Za ime Kora pa res še nisem slišal.«
»Saj ni pogosto,« mi je pomagala, »in ni povezano niti s korom,« je pohitela hihitajoče, »niti s Kore, z e-jem na koncu.« Kaj je mislila s tem, takrat še nisem vedel.
»Ampak?« sem vprašal.
»Ah, moja starša sta umetnika, no, posebej oči, pa sta pač morala najti izvirno ime zame.«
»Aha,« sem rekel, »potem pa že. No, jaz nisem umetnik.«
Vmes je moral čas napraviti nekaj krepkih akrobacij, dokler se ni dokončno prestavil.
Kora je rekla, da sem kul. Dogovorila sva se, da se naslednji dan dobiva na kavi. Popoldne, ko bom odhajal iz službe, jo bom počakal pred njeno fakulteto.
Prišel sem malo pred dogovorjenim časom, se ustavil pred vhodom in na nekaj metrih krožil sem ter tja. Pogledoval sem na uro in razmišljal, ali ne bi bilo bolje, da bi odšel in izginil iz Korinega življenja – zame je otrok, kaj naj z njo? – ko je s širokim nasmehom pritekla do mene, preden sem uspel našteti an-ban-pet-podgan in bi mi glodalci olajšali odločitev. Mislim, da sploh ni prišla skozi vrata, kar pojavila se je in rekla, da so izjemoma končali nekaj minut prej in da je fino, da sem že tu in da ne zamujam.
Sledil sem ji po pločniku v smer, kamor naju je usmerjala, proti študentskemu domu, v katerem je stanovala, in jo povabil v prvo kavarno, ki sem jo spotoma opazil ob cesti. Mislil sem, da sva gotovo kakšno že spregledala, saj je Kora vso pot neprekinjeno govorila, a je prepričljivo zatrdila, da nisva in da je ta prva.
Tudi v kavarni sva se ves čas pogovarjala, pravzaprav sem predvsem poslušal Koro, ki je govorila res neprestano. V resnici mi je zelo ustrezalo, da sem bil sam lahko v glavnem tiho. Prikimaval sem ji in uročeno gledal njene čudovite, velike, turkizno modre oči, njen lep nos, katerega konica se je komaj zaznavno in skrajno prikupno pregibala, ko je govorila, in njene sočne, vlažne, napete ustnice. Ko sem se zavedel, da jo samo še požiram z očmi in niti ne spremljam več, o čem govori, saj je ne zmorem obenem gledati in poslušati, je rekla, kot da bi ponovila že povedano:
»Torej greš?«
»Kam?« sem se prebudil iz zamaknjenosti.
»Rekla sem, če me pospremiš do moje sobe, da boš vedel, kje stanujem.«
Pokimal sem.
Ko je v ozkem hodniku vstavila ključ v vrata, me je zajel preplah pred intimnostjo. Hotel sem se na hitro posloviti. Zgrabila me je za roko in rekla, naj vstopim, saj njene sostanovalke ta teden ni in je dovolj prostora.
Ključ je spretno prestavila na notranjo stran ključavnice ter v eni potezi zaprla vrata in ga zavrtela.
»Bi seksal z mano?«
Preveč sem bil presenečen, da bi bil sposoben odgovora, Kora pa ni čakala nanj, najbrž ga sploh ni potrebovala, saj se je sama že odločila.
Dehteča, mlada se je nežno prislonila name. Moje telo se je od srečanja z njo očitno odmrznilo in se odzvalo v istem trenutku.
iz 10. poglavja romana Hoja po oblakih
