1.
Domujem med Hidro in Kerberjem, to je zadnje sporočilo, ki ga spuščam. Igla mi bo vsak čas predrla bobnič in vam zapela, kar kot čih pošiljam v neznano, da bi vas okužilo. Ste, ker vam niso še povedali, da niste. Pošastno v meni ni pošast, sledi mi, pozabil sem, kako je biti dober. Preveč časa sem se skrival pod jezo, pod kaktusom, med limonami. Ne vem več, kdo sem. Otrok, ki se je preslikoval iz leta v leto in smotre predeloval v cilje in cilje v točke. Auuuuu!
Ko se človeku poleg vseh težav zabubljenih v izzive naloži še bolečina, ko je delavno jutro neizbežno, ko te čakajo računi in pogovori, razlaganja in naloge, se je nemogoče zavedati vesele ničevosti postajanja. Biti preveč izkušen za čakanje na urgenci in prereven za specialista. »Korak za korakom, kar potrpežljivo,« si je pravil.
Zaradi neznosnih bolečin v trebuhu se je Naoh Kostik zvijal na kavču. Kot mala gmota nesreče se je premikal po stanovanju in iskal udoben položaj. Nič ni pomagalo. Jedro vsega je bilo skoncentrirano na spodnji del trebuha. Peristaltika očitno ni opravljala svojega dela, vse skupaj ni prešlo še v sigmo. Gmota v notranjosti, načičkana razbolelost, v kateri se je zadrževala slaba prehrana in premalo gibanja. Tu je bil zdaj center, hipokagamus. Vsa kava, ki jo je čez dan spil na tešče mu je obračala želodec, kot takrat, ko je bil še otrok in je moral v avtobusu vedno sedeti na prvih sedežih, da ni pobruhal sovrstnikov.
Potreboval je spremembo prostora, da bi odmislil in odčutil. Prekriti umazano posodo s kuhinjsko krpo, ugasniti luč v umazani kuhinji. Odšel je na sprehod, zagotovo bo pomagalo, si je pravil. Blodil je po mestu, ni pomagalo. Zbadanje se je pojavljalo v polurnih valovih in je trajalo deset minut. Nekajkrat mu ga je uspelo prelisičil s spomini na dogodke krajev mimo katerih je hodil. Prav tu nekje sta se z Luko končno strinjala, da je transmigracija skozi satori dejansko možna. In tam čez, v tistem gozdički so davnega junija zažgali vse učbenike in zvezke.
Napenjalo ga je, trebuh je bil napet kot podaljšek, nogometna žoga. Iz zvočnika nad prodajalno oblek je nezainteresirano uhajala stara uspešnica v nizki kvaliteti, čez njo se je ponavljal odločen glas »Bodite enaki, ne isti, ne bodite biči sla.« In biči sla se je na koncu ponavljalo v slabiči. »Buonanotte,« se je zasmejal Kostik, »korektno nekorektna propaganda odvaja cvilizacijo.«
»Odvajalo, odvajalo,« so se vrstili odgovori na skupinskih chatih in tudi sam je videl rešitev v dežurni lekarni. Farmacevtka ga je debelo gledala izza očal: »10 ml na šest ur.« Položil je kartico in zaprla je okence. Stekla je transakacija, veliki dogodek. Nagnil je pol plastenke sirupa, nato še pol. Hodil je gor in dol ob lekarni kot da bi imel možnost vrniti slab produkt. Nič. Kar naenkrat je trebuh spustil jezen zvok, zagotovo se je zadeva premaknila, dva močna prdca in pet prebujenih kosov je zletelo iz grma. »Domov ne morem, predaleč je, lahko bi opravil tu, se skril,« si je pravil. Bil je pritisk in situacija, ko človek potrebuje stranišče ogrevano na sobno temperaturo in gotovost, da ne bo nihče udrl v hram ustvarjanja.
Počasi je hodil naprej in iskal, gledal je mirne in vznemirjene mimoidoče in si jih predstavlja v pokriku, v stanju, ko se spremenijo pravila igre, ko ne držijo več napisana pravila in pravila, kako ne upoštevati pravila. Ko se v najnežnejših in najbolj miroljubnih posameznikih vzpostavi instinkt preživetja, kako se v razočaranih, jeznih ljudeh vzpostavi možnost, da zlijejo ves gnev bivanja na sočloveka. Zavibriral je palec in trznilo je levo oko, zabava nedaleč stran, na katero je bil vabljen. »O, krasni ljudje, krasne zabave,« je ponavljal in držal stisnjeni ritnici med hojo. »Zagotovo imajo veliko stranišče, novo naselje, bogati ljudje, sigurno.«
Pozvonil je na »Ausbisherr«, vrata so se odprla in veliko počasno dvigalo ga je pripeljalo v peto nadstropje. Odprl mu je Antonio. Najprej je zagledal velik filmski plakat, nizki peščeni kupčki v prazni hali in sredi njih je stal moški v plašču, ki je gledal proti vhodnim vratom stanovanja. Na vrhu plakata je bil napis: »Life is like making love in a toilet … it’s fucking close to shit .«
Dovolj sem imel prikolic polnih pametnih domislic. Nisem imel moči za novo prebavljanje, počasi sem šel z dlanjo od nosu navzdol čez spodnjo ustnico, tako da sem občutil trenje zaradi pomankanja sline, ko je dlan vlekla ustnico za seboj. Govorili so v številkah, kot da je njihove misli šele potrebno sinhronizirati.
Bila je nizke postave, njene roke so nakazovale, da jo je zapustila mladost tri leta nazaj. Trebuh se je dvigal in spuščal, nisem vedel kje sem. Stala je zravnano, trdno, ponosno. Napenjala in sproščala je meča, da se je slišalo blago pokanje kosti pod hlačnicama. Stegnila je prste na rokah in jih premerila, kot da pregleduje smrtonosno orožje. Bila je popolna skladnost gibov. Z rokama je istočasno odrivala in vabila. Ravni svetli lasje so se komaj dotikali ramen. Ko bi ljudem spremenili glasove, bi jih ojačili v dejanja. Sigma je prešla v akcijo.
»Naoh,« sem pristopil in se predstavil.
»Aspera,« je glasno dodala, ker je glasba postajala vedno bolj glasna.
Iz ozadja je nekdo zakričal: »Is it friday already?« in vsi so slačili hlače in srali po parketu. Pripadal sem, ker sem bil tako tuj. Tako sem se rešil, tako sem spoznal Aspero. Ko sva čepela in sva se gledala v oči, groza, še sedaj imam slike, ki jih ne morem izbrisati, sem se po dolgem času spet počutil žival. Dobra žival, tista ki se je pohlevila v stalnost, izbrala med danimi možnostmi tisto, ki krepi nadaljevanje, ki si nadene plavalna očala med neurjem.
2.
Od takrat naprej slišim glasove. Aspere nisem več srečal. Vprašal sem Antonia, njegove prijatelje, nihče ni slišal zanjo. Prihodnost lahko zmanipulira človeka da je veselje. Tega vam ne bodo povedali, nikoli. Odkar sem srečal Aspero slišim glasove, zvoke, ki se za levim ušesom prelijejo v stavke. Ko se zjutraj vozim v službo me neznani ljudje s kimanjem pozdravljajo. Zalotim se kako petkrat potegnem vodo, da se prepričam, da je večerja splavala. Sprašujem se, preveč se sprašujem in za to spremembo je edini mogoči razlog srečanje z Aspero. Kako to, da ni več prometnih nesreč? Zakaj ne storimo nekaj? Kaj? Karkoli? Ne vem. Včasih me prisluhi zabavajo, da se krohotam, a takoj za tem zamislim in nato spet smejim do solz, na primer:
»O, slabe misli, ko vas najmanj rabim mi v kljunu nosite vrv.«
»Odzdravil sem dobro voljo in kmečko pamet, tako kot se odzdravi točo avgusta.«
No, tudi pred tem srečanjem nisem bi ravno utelešeno veselje in sreča. Zdaj, na primer, že vem kdo je Alfredo Buonanotte in kdo so Turisti, in kaj je naš smoter oziroma komu služimo in zakaj. Naš svet je odpad prihodnosti. Vse božansko in vse najgrše v nas je največkrat posledica Turistov. Poznam užitke neprodušnih sob smeha in težave selitev v preteklost. Dvom se pojavi, ko resnica ni dovolj ljubljena. Govorim si »2, 5,« da lahko mirno povem vse od začetka »25, 346, 3, 5, 87.« Tako, »45, 8, 8443, 1.«
