Živahne, sladkobne, brhke in skoraj večne Benetke, oblečene v barviti karneval. V poznem popoldnevu sonce razdaja še zadnje zlato-škrlatne odseve.
Skrivnostna in nemirna pričakovanja so v zraku. Vse drhti, vonj po sladkobni vanilji, pečenih mandljih in morju prevzema pogled. Veter z morja privzdiguje bogate kostume, mrši perje na veličastnih klobukih in se poigrava z voljnimi lasmi … Maske se, kot izbrane kurtizane, razodevajo in predajajo mimoidočim fotografom.
Ob Markovem trgu počasi drsi okrašena barka in se približuje pristanu.
Na njej kot sočni grozdi visijo beneške karnevalske podobe v bohtenju svile in žameta. Stremijo v daljavo, vse popolne, enkratne, podobo rahlo vrtinči le veter z morja. Med zastrtimi pogledi je nenavadno veliko slikarsko platno, ki se v nežni roki pomika proti izstopu, kot nekakšen ples privida.
Slika polna živahnih barv, rahlo zadržan in zamaknjen moški akt v velikih, vehementnih in korajžnih potezah, se v rahlih gibih pomika v osrčje množice. Platno se ustavi in izza njega se razkrije pogled na lepo, mlado rdečelasko.
Njene dolge in valovite rdečkaste lase veter prosto boža po zraku. Dekle vdihne. Spet je tu. S svojo sliko, sredi vrveža podob neke druge dimenzije. Odkar je zaključila tukajšnjo Akademijo za likovno umetnost, je ponovno zadihala svobodo, prosto čutenje in barve.
V mestu dožev, mecenov, mešetarjev, Casanove, kurtizan in umetnikov … V mestu nekega drugega časa. Sama. S sliko. Velikim platnom moškega.
Te dni bo sodelovala na skupinski razstavi v galeriji Ca’ Pesaro, na temo »The Dance of Senses«.
Njena slika, polna barv in čustev, je njen ponos, njena obljuba, njena dragocenost. Med množico podob v kostumih, z veliko sliko ustvarja nenavadno atmosfero. Ve, da je zdaj vse mogoče. Čisto vse.
Lara je s platnom v rokah nadaljevala pot proti galeriji, med šepeti, smehom, naslado, ki so se zlivali z ritmom uličnih glasbenikov. Na vsakem koraku je čutila, kako se nemir napenja v lok.
Na razstavi, ki je sledila, so se oči, nekatere izza mask, ustavljale na njenem platnu, se hihitale, zadrževale, a njena igriva duša je bila že v večeru, ko se bo preoblekla.
Ob srebrnini lune, je oblekla elegantno črno-zlato obleko in masko, ki ji je komaj zakrivala obraz. Brezhibno si je obrobila ustnice in oči. Z zanosom je stekla med množico. Imela je le eno divjo, neustavljivo željo.
Poljubiti se z neznancem z masko, v nepregledni množici podob.
Med plesom na trgu romance, ga je uzrla, oblečenega v črno-zlat kostum, z masko. Njune begave oči so se srečale in Lara je v tistem trenutku vedela. Na daleč se je stkala privlačnost.
Njuna vznesenost je vznemirljivo plapolala, počasi sta se približevala po dolgem trgu. Pogleda sta se zlivala v val strasti, obkrožena z maskami, objemi, smehom in glasbo …
Lara se je zavedala, da je to večer, ko se lahko uresniči njena davna želja.
Prav počasi sta se približevala, svet okoli njiju se je zameglil in obmolknil. On se je skrivnostno priklonil. Z obrazi sta se popolnoma približala.
Čutila sta dih in drget drug drugega. Nežno ji je privzdignil obraz, pogledal v oči in nato dlje časa občudoval njen dolg vrat, in njo – nežno in dišečo.
Želel jo je poljubiti na brhko, vznemirjeno kožo vratu. Približal se je, a njegove polne ustnice so šle višje, do njenih, do njenega okusa, njene sočnosti.
In poljub, ki je sledil, je bil dolg, prežet z leti hrepenenja in sle. Poljubila je popolnega tujca, neznanca, samotarja, v tej pisani množici davnih podob, naslade in smeha.
Zlila sta se v eno. Čas se je ustavil in čutila je, kar ni še nikoli. Njena davna želja je varno pristala. Naslikala bo to …
