Ne vem kdaj se je to zgodilo, da sem ostal brez dostojanstva in nehal biti len, vsaj tako dostojno len, kot sem bil še kakšnih trideset let nazaj, ko je bil v meni še tisti pravi tempo brezdelja, v časih, ko nisem bil sposoben napisati stavka, kaj šele knjige o lenobi. Recimo, da v mojem Dnevniku čuvaja počnem ravno to, pišem knjigo o dostojanstvu, ki ga izgubljam z delom.
Ljudje, s katerimi sem se družil, ko smo bili še vsi skupaj leni, so imeli veliko raje bosanske pregovore, kot je bil tisti: »ko rano rani gubi na dostojanstvu«, vsekakor veliko raje kot slovenskega »kar seješ, to žanješ« … ta in recimo tisti »kuj železo, dokler je vroče«, so pregovori, ki ubijajo lenobo, tako da zbujajo slabo vest.
Lenoba je v svojem bistvu vzvišena, skorajda že aristokratska, četudi je bila pri nas vse predolgo v lasti navadnih ljudi, nekoč vsemogočnega srednjega razreda, ko ta še ni vedel, da izgublja ravno zato, ker časti lenobo … tudi sam sem rad izgubljal, zato se nikoli nisem navadil na čase zmagovalcev, ki so nadomestili čase lenobe.
***
Lenoba ima svoj ritem ali, še bolje, tempo; težko ga je ujeti, ko pa ga enkrat le ujameš, se ga zlepa ne osvobodiš. Bojim se, da sem svoj tempo lenobe že zdavnaj izgubil in zdaj lenarim le še takrat, ko sem preveč utrujen, da bi lahko delal: to pa nikakor ni tista prava, pristna lenoba, za katero se splača živeti.
***
Zakaj sem se odločil za poklic čuvaja? Najbrž zato, ker sem len, tako prekleto len, in ker se mi zdi poklic književnika preveč garaški, četudi se slovenska garaška javnost s tem ne bo strinjala; pisatelje se v naši ljubi deželici, ki je kljub vsemu garanju še vedno daleč od tega, da bi bila druga Švica, kar je bil v zgodnjih devetdesetih prejšnjega stoletja njen primarni cilj, še naprej doživlja kot lenuhe, delomrzneže, skratka tiste, ki ne vedo, kaj je častno delo; resnica je seveda popolnoma drugačna, saj morajo književniki še kako garati, da sploh preživijo in tega me je najbolj strah; tega nepreglednega dela, pred katerim bežijo celo književniki sami, ki morajo vedno znova dokazovati, da niso leni, zato vse pogosteje pišejo tudi takrat, ko bi morali počivati, se leviti v svojih praznih kupolah čakanja na pravi občutek.
Grozljivo je, da tudi sedaj, ko pišem o lenobi, v resnici delam in se tega še kako zavedam; to pa vsekakor ni prav, ni etično, če se lahko malce pohecam iz samega sebe. Saj, kaj drugega pa počnem, kot da se šalim na lasten račun; če ne morem biti len, si lahko privoščim vsaj to. Čeprav se zavedam, da mi to ne bo prav nič pomagalo, in tega me je še bolj strah, zdi se mi, da z leti vedno bolj. Kam torej pelje ta moja lenoba, ki ni več tisto, kar bi morala biti? Na pot okrog sveta zagotovo ne! To bi šele bilo pravo garanje, ki ga ne bi preživel. Nimam kondicije, ljudje moji!
Tudi za lenarjenje moraš imeti kondicijo, tako kot mora imeti kondicijo eden najboljših košarkarjev NBA zadnjih let Nikola Jokić, da lahko tako lenobno premika najbolj garaške obrambne igralce in se tako rekoč norčuje iz njih; zanj pravijo, da je preprosto preveč inteligenten za vse njih, meni pa se zdi, da je tako dober, ker zna ujeti ritem lenobe, jo pretvoriti v eksekucijo, in to na najvišji ravni.
Ameriški sen je utemeljen na upanju; delaš in upaš, ne nujno v tem vrstnem redu, dokler tudi upanje ne postane delo in si za vedno izgubljen. Zdi se mi, da Jokić nekje globoko prezira Američane, ker mu hočejo vzeti njegov balkanski ritem lenobe in mu naprtiti svojo kapitalistično mantro kopičenja statističnih presežkov. Po drugi strani Američani zavidajo njemu in Dončiću, ker vse skupaj počneta s takšno lenobno lahkotnostjo, torej se nehote norčujeta iz njihovih sanj, ki to že dolgo niso več.
***
Čuvaj v muzeju sedi in čaka na obiskovalce. To je prava lenoba.
Zaradi vsega tega se strinjam s svojim kolegom čuvajem, da bi morali uzakoniti pravico do lenobe v paketu z UTD (Univerzalni temeljni dohodek). Tisti, ki bi radi svoje dni preživeli lenobno, brez velikih pričakovanj in ciljev, bi dobili podporo države, ki bi jih preprosto pustila pri miru s svojimi fantazmami o splošni blaginji.
V poplavi referendumov bi tako veljalo razmisliti o referendumu za UTD in lenobo. Treba je vrniti temeljne pravice lenobi. Poglejte, kam nas je pripeljalo delo, vzklikajo pobudniki referenduma. Koliko ljudi brez talenta je uspelo z delom in tako izničilo karmo lenuhov. Čas je, da se zbudimo in obranimo svojo lenobo z vsem denarjem, ki ga nismo zapravili, ker smo bili primorani delati.
Sproščenost nastopi, ko se nehaš boriti z lenobo. Kajti lenobo moraš preprosto sprejeti. »Lenoba, lenoba, zvest ti bom do groba,« je prepeval Žan Zmazek, eden največjih slovenskih trubadurjev, ki je v svojem komadu Lenoba prisegel večno zvestobo lenobi, s katero je vzpostavil poseben odnos. Žal je takšnih samurajev lenobe pri nas vse manj, harakirijev pa vse več; kdor se neha boriti z lenobo, je že obsojen. Napredek žanje sadove naše lenobe. Koliko časa še?
Paradoks! Vse življenje delaš, da bi lahko na koncu lenaril, po možnosti na kakšni križarki, na poti okoli sveta; ko pa ta čas pride, si tako zgaran in po možnosti že bolan, da lahko križarko še naprej sanjaš ali pa tudi te ne več.
***
Moj oče je bil pošten delavec, ki je pomagal graditi boljši jutri, v katerem živimo danes. Kot priseljenec z juga se je moral tudi on boriti proti tistim, ki so ga nezasluženo razglašali za lenuha že zgolj zato, ker je prihajal iz manj razvitih krajev, kjer niso imeli tako razvitih delovnih navad kot v naši deželi pridnih ljudi.
Tudi njemu se je dogajalo, da se je moral sramovati svoje prirojene lenobe, ki mu je sicer še kako pristajala, a jo je zanikal pred samim seboj, samo da je lahko trdo delal in svoji okolici dokazoval, da je vreden zaupanja; tako se je prekomerno trošil in svoj lenobni talent metal svinjam naravnost pod noge, dokler ga niso poteptali in zakopali v blato, ki je postalo temelj vseh teh blokov, v katerih živimo še danes.
Včasih se mi zdi, da me preganja njegov občutek krivde, ki mi ne dovoli biti tako len, kot bi si želel; zato imam občutek, da se borim tudi takrat, ko bi moral zgolj biti, tukaj in zdaj; proletarski duh me lovi po praznih dvoranah muzeja lenobe in me opozarja, da ne delam dovolj in da bom na koncu odgovarjal.
Prijetno lenarjenje je besedna zveza, ki nehote napeljuje na pomisel, da obstaja tudi neprijetno lenarjenje, tisto torej, ki ga je treba plačati, in to pošteno plačati.
Tukaj se moram še enkrat več sklicevati na mojega starega, ki je rad dejal, da greš v zapor odležat svoje. Takrat, v njegovih časih, ko se je še hkrati delalo in upalo, je bilo to še izvedljivo, saj je nekdo drug plačeval tvoje ležanje, nekdo drug se je zadolževal, da si lahko ti odležal svoje.
Če ga ne bi poznal, bi mislil, da je zavidal vsem tistim, ki so ležali po zaporih, medtem ko je on zunaj, na svobodi, delal tudi za njih. Zato mu je bila morda ta svoboda pogosto odveč oziroma ni vedel, kaj z njo početi, če že ne more ležati, jo preležati. To je postalo njegovo ultimativno stališče: ultimat lenobe!
Zdi se mi, da sem sam še danes ujet v ta ultimat svobode in da ne vem, kaj početi, ko nastopi ta ista svoboda, ki jo je treba preležati in odležati. Jaz pa vedno nekaj počnem in prehitro je tudi to odveč.
Kaj potemtakem ostane nam, ki smo še vedno kdaj zares leni? Bore malo ali skoraj nič.
In vendarle: danes je ponedeljek in jaz pišem esej o lenobi. Torej je še upanje!
Lenobe umirajo zadnje.
