Nekaj čarobnega je na tem, da odpotuješ in se vrneš spremenjen.
(Kate Douglas Wiggin)
Potovanje, izstop iz znanega v neznano. Srečanje z drugačnostjo, spoznavanje nenavadnih pokrajin, ljudstev in ljudi, jezika, kulture in umetnosti. Odvreči domače plašče in klobuke in se prepustiti toku.
Zakaj ljudje potujemo? Da bi pobegnili z vrtiljaka domačega okolja, odnosov, obžalovanj, strahov? Ušli monotoniji odtekanj vsakdana? Se česa novega naučili, kaj novega spoznali, si dokazali, da zmoremo? Poiskali navdihujoče zgodbe, ki jih bomo pripovedovali in zapisovali po vrnitvi? Si vzeli čas zase in sprostitev v odmaknjenem okolju? Spoznali nove prijatelje, srečali sorodno dušo? Se prepustili spontanosti trenutka?
Razlogov, zakaj se ljudje odpravljamo na potovanja je toliko, kot je ljudi. Če se ozremo v zgodovino, postane jasno, da so ljudje potovali od nekdaj. Najsi je šlo za predzgodovinske skupine ljudi, ki so iz afriške človeške zibelke poselili svet ali za stare Grke in Aleksandra Velikega, ki je na svojem črnem žrebcu prek gorovij in puščav s svojo vojsko jahal vse tja do Indije. Potovala sta Julij Cezar in Mark Antonij, ki ju je v Egiptu omrežila Kleopatra, do Evrope je s svojo mongolsko vojsko prijahal Džingiskan, iz Benetk je po Svileni cesti do Kitajske potoval Marco Polo. Potovali so nomadi, preroki in izgnanci, Vikingi, srednjeveški trubadurji, raziskovalci, umetniki, trgovci, državniki in diplomati, vojaki, pisatelji, novinarji in fotografi, junaki viteških epov in protagonisti v romanih. Običajni in neobičajni ljudje, bogati in revni, moški in ženske, znani in neznani. Nekateri raje potujejo po zunanjih svetovih, drugi po pokrajinah notranjosti. Še pogosteje pa potovanje v tujo deželo zaradi soočenja z drugačnostjo sproži tudi proces spoznavanja samega sebe. Človek odide, da bi našel sebe in se vrnil.
Na podobnost med simboliko potovanja in življenja sta v začetku 20. stoletja skozi študij mitologij prvinskih ljudstev po vsem svetu začela opozarjati Freudov učenec Otto Rank in britanski vojaški poveljnik in amaterski antropolog George Somerset. Njuno delo je nadaljeval in ključno nadgradil Joseph Campbell, ki se je ob tem naslanjal na analitično psihologijo Carla Gustava Junga. V svoji knjigi z naslovom Junak tisočerih obrazov je Campbell postavil teorijo monomita, ki predstavlja nekakšno univerzalno matrico, ki se ji na tak ali drugačen način prilegajo miti ljudstev po vsem svetu, pa četudi ta niso imela medsebojnih stikov. Monomit je zgodba o potovanju. Predvsem navznoter. Ime monomit si je Campbell izposodil pri Jamesu Joycu, saj ga je našel v njegovem romanu Finneganovo bdenje.
V svoji knjigi je Campbell monomitsko zgodbo junakovega potovanja zgoščeno opisal takole:
Junak se odpravi na potovanje in iz vsakdanjega sveta prestopi v svet pravljičnega in nadnaravnega. V tem svetu se sooči tako s serijo najtežjih preizkušenj kot z lastnimi demoni in nad njimi izbojuje zmago. Ko je najteže, pride do uvida in je iniciran v neko ključno spoznanje o sebi in svetu. Junak se s tem spoznanjem vrne nazaj v vsakdanji svet med svoje ljudi in jim to spoznanje prenese. Ker skozi preizkušnjo monomitskega potovanja in iniciacije spozna oba svetova, je osvobojen strahov in želja. Končno se lahko odreče tako obžalovanjem preteklosti kot strahovom pred prihodnostjo in živi za vsak trenutek sedanjosti.
Campbell je univerzalno zgodbo junakovega potovanja razčlenil na tri faze. Odhod – Iniciacija – Vrnitev. Vsako od treh faz je razdelil na več podrazdelkov.
V fazi Odhoda junaka nekaj pokliče, naj se odpravi na potovanje. Ob tem ga nekaj progresivno vleče naprej v tveganje neznanega, hkrati pa si del njega regresivno želi ostati tudi v varnosti poznanega. Klic zato najprej zavrne, a zgodi se neko nenaključno naključje, zaradi katerega se odloči, da se na pot odpravi. Prestopi mejo znanega in avantura se začne.
Najprej se mora iskreno odreči prejšnjemu svetu in želji, da bi se vanj vrnil. To je predpogoj, da potovanje lahko nadaljuje. Šele popolna odpoved staremu ustvari prostor za izstop iz matrice in spremembo. Ko to stori, vstopi v fazo iniciacije.
V fazi iniciacije se sreča s preizkušnjami: spopade se z zmajem, oslepi kiklopa in prelisiči čarovnico, najde izgubljeni zaklad, preči razburkana morja, temne gozdove ali se povzpne na goro. Srečuje tiste, ki mu na poti dobrohotno pomagajo kot tudi tiste, ki mu iz zlobe ali zavisti želijo škodovati.
Ko preizkušnje prestane, v njegovo življenje vstopi čudovito dekle (v primeru junakinje pa čudovit mladenič). A to ga ne sme zavesti. Gre namreč še za zadnjo preizkušnjo, s katero se bo pokazalo, ali se je sposoben upreti največji skušnjavi, da bi dosegel cilj.
V kolikor preseže privlačnost želje, preide na naslednjo stopnjo. Gre za uglasitev z očetovskim likom v njem samem (v primeru junakinje z materinskim likom). Uglasitev z vidikom njega samega, ki ima nad njim moč. Z nečem v njem, kar odloča o njegovem biti ali ne biti. To je osrednja točka in ključni trenutek potovanja. Vse preizkušnje so vodile sem.
V psihoanalizi bi rekli, da se mora odreči svojemu superegu. Ko se z očetovskim likom uglasi, ga sprejme in mu s tem odvzame moč, ta moč preide nanj. S tem v simboličnem smislu postane nesmrten, vpeljan je v skrivnost. Iniciacija je vrhunec potovanja, spoznanje in uvid, zaradi katerega se je junak na potovanje sploh odpravil. Z iniciacijo in prepoznanjem resnice izza zunanjega videza stvari je cilj dosežen. Zdaj ga čaka še tretji del poti. Vrnitev.
A obstaja težava. Junak je prišel do uvida, ki ga bo ljudem v vsakdanjem svetu, kamor se vrača, težko razložil, saj ga zaradi subjektivnosti njegove izkušnje mnogi ne bodo razumeli. Lahko se mu celo posmehujejo. Zato junak vrnitev včasih zavrne.
V kolikor se za vrnitev kljub temu odloči, je pot nazaj posejana z enako težkimi preizkušnjami, kot je bila tista, ki jo je prehodil, da je dosegel točko srečanja s samim sabo. Neredko s težjimi. Simbolika potovanja je podobna vzponu na goro in spustu z nje. Človek doseže s soncem obsijan vrh, a prav zato, ker ga je dosegel, se mora vrniti v senco doline. Zato junaku v nekaterih pravljičnih različicah monomita na pomoč priskočijo dobri ljudje, čarovniki in vile, ki mu kažejo pot domov.
Po vrnitvi je junak mojster dveh svetov, za – celjen. Številni to razumejo kot uravnoteženje med zunanjim in materialnim ter notranjim in duhovnim. S tem je osvobojen notranjih protislovij in dvomov.
V literaturi se matrica monomita pojavlja v številnih delih, med katerimi zagotovo izstopa Homerjeva Odiseja. Drugi primeri so dela Charlesa Dickensa, Williama Faulknerja, J. D. Salingerja, Ernesta Hemingwaya, Marka Twaina, W. B. Yeatsa, J. R. Tolkiena, Stephena Kinga in še bi lahko naštevali.
V filmu enako zasnovo najdemo v Vojni zvezd in Matrici, pa tudi v Gospodarju Prstanov in Harryju Potterju.
Seveda obstajajo tudi drugi pogledi oziroma iskanje odgovora na vprašanje, zakaj ljudje potujemo. Alain de Botton v svoji knjigi Umetnost potovanja pravi, da ljudje potujejo, da bi pobegnili od samih sebe in iz svojega vsakdanjega življenja. A tu se skriva paradoks: najsi odpotujemo še tako daleč, sebe bomo vedno vzeli s sabo. Botton trdi, da velik delež ljudi bolj uživa ob poletih domišljije in sanjarjenju o rajskih destinacijah in avanturah pred potovanjem kot pa na potovanju samem. Na potovanju se ljudje zato včasih sprašujejo. Kaj jaz počnem tukaj? Se imam dobro? Če se nimam dobro, kaj je narobe z mano? Kdo je kriv? Notranja prisila imeti se dobro je težko breme. Še posebej na potovanju. Lažje se je prepustiti toku.
Nekateri potovanje razumejo kot iskanje obljubljene dežele ali rajskega vrta. Psihoanalitična razlaga potovanja je iskanje sreče v raju izgubljenega otroštva. Francoski filozof Blaise Pascal je šel še dlje, ko je rekel, da je poglavitni vzrok za človekovo neprestano iskanje sreče njegova nezmožnost ostati sam s sabo v domači sobici.
Dvojnost napetosti med potovanjem in mirovanjem opisuje tudi legenda o Aleksandru Makedonskem, ki sem jo opisal v svoji knjigi Sanje, kaj ste (2011). Aleksander, ki je osvojil ves takrat poznani svet, je slišal za filozofa Diogena iz Sinopa, ki se je svoje življenje odločil preživeti v lesenem sodu. Na vsak način ga je hotel videti. Ko se je Diogenu in njegovemu sodu približal in ga vprašal, ali kar koli potrebuje, mu je Diogen odgovoril: »Seveda, umakni se, zakrivaš mi sonce.«
Ljudje višjih slojev so pogosto prepričani, da dražje kot je potovanje, bolj udobno kot je, boljša kot je hrana, namestitev in postrežba, bolj razkošne kot so zabave in eminentnejši kot so gostje na njih, bolj srečni bodo. A sreča je – tako kot potovanje – nepredvidljiva reč in statusni simboli z njo nimajo veliko skupnega. Statusni simboli lahko ustvarijo videz sreče, ne pa sreče same. To je zelo neposredno prikazano v filmu Trikotnik žalosti švedskega mojstra družbene satire Rubena Östlunda. Povedano drugače, razlogi za občutenje sreče ali bolj umirjenega, trajnejšega zadovoljstva, so vedno psihološki.
Tudi branje in pisanje fikcije sta vrsti potovanja. Pisatelj in za njim bralec se vživita v vlogo protagonistov v kratki zgodbi, noveli ali romanu in potujeta skupaj z njimi.
Tudi številni protagonisti razvojnih romanov, ki živijo svoje običajno, vsakdanje življenje, začutijo klic, da prestopijo neko mejo in se podajo v neznano. V novo zgodbo in zaplet vstopijo z začetnim žarom in stvari se odvijajo dobro. Nato na neki točki pride do preobrata: dotedanji zavezniki se izkažejo za prikrite sovražnike in obratno. Po preobratu se zdi, da gre vse samo še navzdol in ko je vse že zelo slabo, gre še na slabše – in še na slabše. Ko vse skupaj doseže dno in je videti, da ni več izhoda, se protagonisti srečajo s samim sabo in svojimi najglobljimi strahovi.
Prav ta najnižja točka je hkrati tista, na kateri protagonisti v popolni temi najdejo žarek upanja, ki jih vodi do uvida, da so ves čas živeli kot ujetnik svojih lastnih projekcij in posplošenih temeljnih prepričanj. Matrica sveta, kot so jo poznali, se je sesula v prah in tu se skriva razplet in rešitev: vsak konec je nov začetek. Protagonisti so dosegli raven, na kateri so sposobni pogajanj s samim sabo, življenjem in svetom. Zdaj stvari vidijo take kot so in ne take, kot so si predstavljali, da bi morale biti.
Potovanje simbolizira raziskovanje, avanturo, s tem pa zorenje in preobrazbo. Ali kot je pisalo na plakatu, prilepljenem na steno skromne sobe na mojem prvem večmesečnem študentskem potovanju v Indijo pred tridesetimi leti: Ko se zapre ena vrata, se odpro druga.
Od takrat se k potovanjem vseh vrst vedno znova vračam.
