Sam z mislimi, sam sred ljudi, sam z mislimi, sam sred ljudi …
Natanko tako se počutim v čakalnici zdravstvenega doma, kjer sem obsojen na te verze iz pesmi Depresija, skupine Niet, verze, pod katere se ni podpisal nihče, zato so ostali last skupine, ki je postala slavna prav zaradi tega komada, skorajda tako depresivnega, kot je Bitenčev Pejd ga pogledat, Brane … Rekel bi, da ni ravno najboljše zdravilo za nekoga, ki se spopada z depresijo, razen če gre za glasbeno šok terapijo, po kateri depresija več ne deluje tako usodno in neozdravljivo kot pred poslušanjem … Seveda je takšno zdravljenje dvorezen meč, saj lahko človeka v stiski potisne še globje in mu povzroči samo še več trpljenja. Sam sem preživel nič koliko takšnih šokov, pa sem še vedno na tej strani depresije.
Sedim v čakalnici, sam sred ljudi, ostali gledajo v svoje pametne telefone; jaz pa poslušam Primožev hrapavi glas, ki se izgublja nekje tam zunaj med krošnjami listavcev, ki se bohotijo na dvorišču in nas branijo pred nadležnimi žarki. Kdo si še upa zares spopasti z lastnimi mislimi? Pesniki, filozofi, znanstveniki, vsemogoči intelektualci z dvomi … kmalu se ne bo treba nikomur več; vsi gledajo v svoje pametne telefone; mladi iščejo srečo, stari zgolj čakajo … najbrž na konec … mladi še ne vedo, da je življenje eno samo veliko čakanje, starim je to že jasno, čeprav se jim še vedno zdi, da imajo še nekaj časa … sedim v čakalnici in pišem, ker nočem biti sam z mislimi; ne bom potegnil pametnega telefona in se ubil do naslednjega jutra; pišem, v očeh pa depresija, Primož. Sam nisem znal nikoli postaviti jasne meje med depresijo in melanholijo, slednjo sem imel od nekdaj za prijateljico, partnerko, ki je nemalokrat vodila mojo pisateljsko roko, mi delala družbo v hodnikih muzeja, kjer se je izgubljala v neskončnem čakanju na obiskovalce.
Nihče več ne gleda gor, v oči neba, le še dol, dol … tako kot mladoletna kolesarka telečjega pogleda v podhodu pred parkom Tivoli, ki se je zaletela v triletnega otroka na poganjalčku, ker je gledala v svoj pametni telefon, namesto da bi gledala naprej; otroka je rešila čelada, nje ne more rešiti nihče več, ker je že preveč pametna. Toliko gledanja v pametni telefon najbrž privede do nekakšnega razsvetljenja, trenutnega sicer, a vseeno razsvetljenja.
V ordinacijo vstopi profesor pred penzijo, oblečen v svetlo modro obleko, sicer brez kravate, a s sveže zlikano srajco; kljub temu da je zunaj blizu trideset, sleče suknjič in iz notranjega žepa potegne pametnega, tako, za vsak slučaj, nikoli ne veš, kdaj boš zamudil kaj novega … gleda in vidi, da ne bo nič zamudil, a vseeno ne neha gledati … to je ta odvisnost, iz katere se ne bomo mogli izmazati, pa če smo še tako pametni, ker ni človeka na tem svetu, ki ne bi hotel biti še bolj pameten. In tu je ta zajeb.
Če pišeš v čakalnici, gledaš dol. Pisanje na recept, vsak dan nekaj, pomembno je napisati, ne zmagati; vsak dan nekaj, brez obveze, samo da ohranjaš pisateljsko kondicijo, ki jo je vse težje obnavljati … sam z mislimi, sam sred ljudi … razmišljam, da bi vendarle končal … mogoče je čas, da tudi sam potegnem pištolo, ups, ja, pametni telefon seveda; morda me reši teh misli ali pa me ubije … umor ali samomor, kje je razlika … čeprav gre morda bolj za samomor, takšen, na obroke, s katerimi plačujemo svoje telefone in kredite, ki nas bodo preživeli… ne vem, pogledal bom na net, morda na njem srečam še koga, ki podobno čuti ali misli … ampak kaj me zadržuje … sam z mislimi, sam sred ljudi … Dylan pravi, da takšnih verzov ne moreš ponoviti, ker pridejo samo enkrat iz določenega impulza… v bistvu ne moreš podoživeti občutka, ki te je vodil do njih, zato jih ne moreš ponoviti … ampak vem, da Dylanova besedila, poezija, ne bi bila, kar je, brez njegovega glasu, tako kot Nieti ne bi bili, kar so brez Habičevega glasu, tako tudi Nirvana ne bi bila nič brez Kurta in še mnogo je takšnih primerov … Dylan je vsaj tako pameten, da tega ne dela več: išče tisti občutek namreč, ki ga je vodil do njegovih najboljših verzov … dobro ve, da ga to ne bo pripeljalo nikamor, zato se ukvarja z drugimi rečmi … kako bi lahko podoživel občutke, ki jih je imel, ko je napisal A hard rain’s a gonna fall … zato pa smo zdaj tukaj drugi, ki imamo danes te občutke, ko zaslišimo to njegovo pesem … občutek, da bo padel dež, težek dež, ki že po malem pada … in smo tudi zato sami s svojimi mislimi, sredi ljudi, nekje gor, na netu … zato je pisanje bolj kot kadarkoli prej terapija, tako kot tudi branje poezije … in zato se ga moramo lotiti, preden potegnemo pametnega …
Še dobro, da tudi zdravniki zamujajo, tako kot naši vlaki; še dobro, da te pustijo čakati, ker potem imaš čas pisati. Kot nalašč sem pozabil vzeti knjigo, zato mi ni ostalo drugega, kot da pišem svojo. Hvala zdravnici, ki mi je že s tem, da me je pozabila v čakalnici, pomagala. Vstal bom in odšel iz čakalnice. Bolan sem, odvisen od pametnega telefona. Bolje to kot od iger na srečo ali športnih stav, se tolažim.
To je moja diagnoza.
Ne vem, kako dolgo imam že pametni telefon, pa se ni nič spremenilo; zdi se mi, da nisem nič bolj pameten. Edino pametno je, da pišem, pa čeprav pisma in pesmi, ki jih le malokdo bere. Ker so že vsi pametni. Ampak zakaj se potem zaletavajo eni v druge? Tega ne zna nihče razložiti.
Naročen sem bil ob 9.40, zdaj je 10.18, mene pa še niso poklicali. Očitno se jim zdi, da se bom pozdravil kar tule, v čakalnici; oni že vedo in kdo sem jaz, da jim bom pametoval pa še brez pametnega telefona. Profesor na moji levi se nervozno preseda, kot bi želel odložiti orožje, pa ne more … poznam ta občutek, še iz muzeja … vsi so se hoteli dotakniti pištole Marine Abramović, ne zato, ker je bila njen pripomoček, ampak zato, ker je bila pištola … Profesor, kot bi me slišal, končno odloži telefon … tekma s časom se nadaljuje, ura je 10.25 … me bodo prej poklicali ali pa bom potegnil telefon … to je ta terapija na daljavo … najprej se moraš osvoboditi vseh strahov, pravijo novodobni preroki … Vseh? Kako vseh, če pa je že eden preveč … sestra odpre vrata ob 10.28, samo pokuka, kot bi se želela prepričati, ali še pišem, in zapre … ne protestiram …
/…/
Berem pesmi Ane Porente v novi številki revije Literatura in zdi se mi, kot da razumem, zakaj ničesar več ne razumem. Takšnega preobrata je sposobna edinole dobra poezija; takšnega tanga z brezimno. Je sploh treba napisati še kaj več na takšen dan?
Zvečer je otvoritev Olimpijskih iger in kako hvaležen sem Ani, ker sem na to popolnoma pozabil. Požiram njene verze, ki me vračajo v življenje, mi dajejo novega upanja, kot kakšne tablete, ki jih nisem nikdar jemal, pa bi jih morda moral. Ne vem, tukaj se držim nasveta pokojnega psihologa, ki mi je dejal, da ga ne potrebujem, dokler pišem tako, kot pišem. In za zdaj to dejansko deluje. Vprašanje pa je seveda, koliko časa.
Bolje poezija kot tablete. Naj bo to zakon, po katerem se bom ravnal v bodoče. Zakon in pesniški vzklik. Morda pa tudi rešitev za prekarne pesnice in pesnike, ki imamo status književnika. Slednji smo namreč »obsojeni na vseživljenjsko bedo«, kot je v svojem izjemnem eseju, prav tako objavljenem v mesečniku za književnost Literatura, neusmiljeno ugotovila pesnica Nataša Velikonja. Vredno večkratnega branja. V njem med drugim govori tudi o »nujnosti uvedbe rednega in sistematiziranega dohodka za samozaposlene v kulturi«. Posebej boleč in zgovoren je poudarek na dejstvo, da o tem »govorimo in pišemo zgolj in izključno samozaposleni v kulturi; s strani politikov in njihovega spremstva na Ministrstvu za kulturo ali iz morebitnega vzgiba solidarnosti s strani zaposlenih kulturniških kolegov in kolegic se to še nikdar ni zgodilo. Zakaj bi se. Sit lačnega ne razume,« še zapiše Velikonja. To slednje še kako drži in boli. Mislim, da se ta prepad med zaposlenimi in nezaposlenimi kulturniki samo še povečuje, tako da kakšnega govora o solidarnosti tu ne more biti.
Bolje poezija kot tablete! To bi bil lahko slogan kampanje, s katero bi začeli postopno uvajanje poezije v medicinske namene. Ljudje v duševni stiski bi dobili pesniške zbirke na recept, še najbolj primerni bi bili beli recepti, na katerih so zdravila, ki niso razvrščena na listo zdravil. V najbolj nujnih primerih pa bi lahko prek svojih zdravnikov naročili tudi živa branja poezije v posebnih ordinacijah ali kar pri njih doma. Tako bi doživeli pristen stik z avtoricami in avtorji, ki bi jim brali lastno poezijo, kar bi imelo neposreden vpliv na njihovo splošno počutje in zdravje. Kako takšne zadeve delujejo, smo se lahko prepričali na neštetih literarnih branjih, s katerih so ljudje odhajali pomirjeni in osredotočeni. Glasno branje poezije se mi zdi še posebej zdravilno, saj deluje tako na tiste, ki poslušajo, kot tudi na one, ki berejo; tako se doseže določen občutek splošne povezanosti, ki je v današnji družbi izrazite individualnosti tako zelo primanjkuje.
Za razliko od tablet pri poeziji ne more priti do zasvojenosti, prav tako tudi ni stranskih učinkov, ki lahko vodijo do novih obolenj. Poezija ni kemija in ne uničuje celic, poezija pride in gre; poezijo lahko popolnoma pozabiš in sploh ne računaš nanjo, tako kot ona ne računa nate, pa je vseeno vedno tu nekje, blizu, pripravljena, da priskoči, te zaskoči, pretoči in ne izpljune.
Tablete so pogosto edini izhod, ki ostane bolnikom z akutnimi kroničnimi obolenji, in če tablete zgrešijo, ni več vrnitve nazaj; sledi le še več in več tablet, dokler ni tisti, ki jih jemlje, le še davni odmev samega sebe. Takšnemu človeku dejansko ne pomaga nobena poezija več. To pa je tudi skrajni namen farmacevtskih lobijev, ki živijo od obupa majhnega človeka, ki se je vdal v usodo in sprejel tablete kot edino pot do normalnosti. Poezija lahko to pot zaobide ali jo preprosto preskoči, zato je nevarna tako medicini kot farmaciji. Nihče ne potrebuje bolnikov, ki razmišljajo z lastno glavo in iščejo v samih sebi, ker vedo, da so vredni dostojnega življenja.
»Njegova poezija se zdi naravna kot zrak (effortless),« zapiše o poeziji Charlesa Bukowskega Monika Vrečar v svojem eseju Ali poezija je ali je ni, prav tako objavljenem v Literaturi. Popolnoma se strinjam z njo, ko pravi, da je on eden tistih pesnikov, ki ga lahko bereš kadarkoli. In ko ga bereš, se seveda počutiš bolje, vsaj z menoj je tako. Ker nikoli ne zgreši, tudi kadar govori o najbolj temnih plateh človeštva. V bistvu je najboljši tam, kjer se večina skrije, tako kot se skrijejo zaposleni kulturniški kolegi in kolegice, ki jih omenja Velikonja. Bukowski je neizprosen do sebe in drugih in ne dela izjem, kar velja tudi za poezijo na splošno – je preprosto dostopna vsem, ker je »naravna kot zrak«, samo vdihniti jo je treba, in to s polnimi pljuči.
Kaj potrebuje pesem?
Zraka, veliko zraka.
In pokrajino.
Sredi pokrajine človeka,
ki si ob ognju roke greje.
Če se zdi komu ideja popolnoma nora ali neizvedljiva, kar je zelo verjetno, si lahko pomaga z naslednjimi verzi mojega priljubljenega pesnika Blaža Iršiča: »vsi smo se norčevali iz pastirja, / ki je natepaval ovce, / resnica pa je bila, / da nihče izmed nas ni tega nikoli poskusil.« To je ta zdravilna poezija, o kateri pišem.
Pesnice in pesnike bi torej lahko zaposlili na Ministrstvu za zdravje, ki bi skrbelo za redne dohodke, povečal pa bi se tudi delež od avtorskih pravic, ki so še ena od težav, s katerimi se spopadajo književniki. Tudi na tem področju se dogaja to, da od pesnic in pesnikov živijo tisti, ki skrbijo za pravice, tako da književnikom ostanejo drobtinice.
Tako bi preživeli vsaj nekateri in Ana bi bila gotovo med njimi. Sam sem že začutil zdravilno moč njene poezije in ta me ni spustila vse do večera, ko je bila na vrsti slavnostna otvoritev Olimpijskih iger. Bolj kot mimohod držav udeleženk, ki je bil tokrat prej nekakšen odtok, me je pritegnil neumoren dež, ki ni odnehal vse do konca otvoritve, padal pa je še tudi naslednji dan. Sploh zaradi prvih verzov pesmi, v kateri pesnica nagovori Jacquesa Preverta: »Kot v tvoji pesmi tudi danes dežuje na Brest / In ko pridem do obale, bo sijalo sonce, / ampak v meni bo ves dan dež.«
In res je bila otvoritev takšna, kot bi bil v nas, ki smo jo gledali, ves dan dež. Kot bi bila v Brestu, ne pa v Parizu, kot bi bila posvečena neki Barbari, iz pesmi, v kateri nenehno dežuje. Ampak seveda, to smo videli le tisti, ki smo predtem vdihnili zrak poezije in nas zato ta dež ni prav nič motil, tako kot je motil vse ostale, ki so se sicer na vse kriplje trudili, da bi ostali vedri in nasmejani, a jim to ni vedno uspevalo.
