Uroš je ravno postrgal s krožnika ostanke pogrete lazanje in zlagal posodo v pomivalni stroj, ko je pri vratih pozvonilo.
Najbrž je Lara spet kaj naročila, je pomislil. Odkar so imeli tisto epidemijo in so bili več mesecev tako rekoč zaprti v izolaciji, je začela skoraj vse kupovati v spletnih trgovinah. Virus je med tem mutiral v manj nevarno in nalezljivo obliko, vlada je preklicala varnostne ukrepe, Larina navada nakupovanja s kavča pa je ostala.
Ko odpre vrata, namesto krepkega dostavljavca s paketom v rokah zagleda suhljatega tipa svojih let, ki se široko nasmehne in pokaže sicer še kar ohranjeno, a od kave in cigaret porumenelo zobovje. Uroš takoj oceni, da ne uporablja zobne nitke.
»Živijo!« reče suhec in pomoli roko v pozdrav.
»Dober dan,« mu zadržano odgovori ter na kratko stisne ponujeno dlan. Prodajalec sesalcev? Zavarovalničar? Zbiralec humanitarnih prispevkov? Mormon ali Jehovova priča? A moški nima s sabo prav ničesar, nobene aktovke ali mape, in verski navdušenci običajno hodijo nadlegovat ljudi v parih. Na njegovem obrazu je sicer nekaj rahlo znanega, Uroš je skoraj prepričan, da je ta nos z močno ukrivljenim pretinom že videl, in sprašuje se že, ali ni to nemara kdo od sosedov, s katerimi se na stopnišču pozdravljajo le s tihim momljanjem, ne da bi si pogledali v oči.
»Kaj me ne prepoznaš? Marko, sošolec iz osnovne,« moški k sreči kar sam razreši uganko, čeprav traja še nekaj trenutkov, preden Uroš končno poveže ime s priimkom in podobo fanta, ki je bil takrat za glavo višji od vseh ostalih in so mu že v osmem razredu poganjale brčice.
Ampak takoj, ko ugotovi, kdo je pred njim, ga že zaskrbi, kaj hoče od njega. Dvajset let se nista videla in tudi takrat nista bila kakšna posebej dobra prijatelja. In če je bivši sošolec, to še ne pomeni, da ni postal zavarovalničar, prodajalec sesalcev ali – bog ne daj – celo misijonar.
»Oprosti, ker sem kar tako prišel na dom. Tvoj naslov sem našel na internetu. No, oglasil sem se, ker bi ti rad nekaj povedal … A lahko mogoče stopiva noter, da ne bom tu na hodniku?«
Zavarovalničar, zagotovo je zavarovalničar, oni ne znajo ničesar povedati naravnost! Uroš ga nejevoljno spusti v stanovanje in pospremi do dnevne sobe.
»Lep flet, vsaka čast,« mimogrede komentira Marko.
Naslednji stavek bo najbrž vprašanje, ali je že razmišljal o tem, kakšna škoda bi nastala, če bi prišlo do izliva vode, požara, ali potresa …
»Sem videl, da si zobozdravnik. Lepo!«
Pa ne da hoče plombo preko vrste? No, to ni tako hudo, to bi mu še obljubil, še popust bi mu dal, samo da se ga elegantno znebi.
»S čim se pa ti ukvarjaš?« ga vpraša nazaj, ker se mu zdi, da se spodobi pokazati nekaj zanimanja.
»Keramičar sem. Ne sliši se preveč fino, ampak se da kar dobro zaslužit …«
Uroš pokima; spomni se, da je tudi njega presenetila zasoljena cena, ko so prenavljali kopalnico, in da sta z Laro zavijala z očmi med računanjem, koliko zaslužijo mojstri na uro.
»… se pa včasih malo namatraš, hrbet in kolena trpijo, to je res. Ampak zdaj imam zaposlenega že enega vajenca, tako da tista najbolj zoprna in usrana dela preložim na njega.«
»Ne mi zamerit, ampak nimam ravno veliko časa, žena je na službenem potovanju in čez pol ure moram po hčerko v glasbeno šolo, tako da –«
»Ja ja, seveda, razumem. Oprosti, da sem prišel kar nenajavljen. No, da te ne zadržujem preveč – prišel sem se ti opravičit zaradi vsega, kar sem ti počel v šoli.«
»Aja,« se Uroš negotovo presede na fotelju.
»Jebi ga, kaj naj ti rečem. V bistvu še sam ne vem, zakaj sem to počel. Najbrž zato, da bi se frajerišil pred drugimi … Moraš mi verjet, da ni bilo iz hudobije. Takrat nisem niti razmišljal, kako se ti počutiš zaradi tega.«
»Pa saj ni bilo nič takega, otroške zadeve pač. Jaz sem že zdavnaj pozabil na vse to,« reče Uroš, ki se res komaj spomni, za kaj gre. Na sploh se redko obrača nazaj v preteklost, celo dogodki iz gimnazijskih let se mu zdijo daleč in tuji, kaj šele tisti iz osnovne šole. Zdi se mu, da se je njegovo življenje začelo na fakulteti, vse tisto prej pa kakor da bi se dogajalo nekomu drugemu, ki je le po naključju nosil isto ime in priimek.
»Hotel sem se ti opravičit že lani, ko smo imeli dvajseto obletnico, ampak te ni bilo.«
»Ne, ne hodim rad na te zadeve. In čez vikend so vedno kake obveznosti, saj veš, kako je. Običajno gremo v Prekmurje k ženinim staršem, oba sta že precej v letih, tast je razen tega na vozičku, treba jim je malo pomagat okoli hiše …«
»Kaj pa tvoja dva? Sta v redu?«
Uroš ne ve, zakaj ga to sprašuje, saj ju sploh ni poznal. Morda ju je kdaj na hitro videl, kadar sta ga z avtom pripeljala v šolo. »Ja, oba že v penziji, očetu so zamenjali kolk, ampak drugače se pa kar držita,« vseeno spet odgovori bolj obširno, kot bi hotel.
»Mojo mamo je dve leti nazaj kap. To imamo v familiji, slabo srce in visok pritisk. Njenega očeta je hitro pobralo, še šestdeset ni bil star. Tako da najbrž tudi mene čaka podobno.«
»Mogoče pa imaš bolj očetove gene,« reče Uroš, ki mu ni čisto jasno, ali je Markova mama še živa ali ne, ampak mu je nerodno vprašati.
»Bo, kar bo. No, pa saj od naših jih že tudi nekaj manjka, saj si slišal za Zafošnika?«
»Ja,« kratko odgovori Uroš ob omembi sošolca, ki je komaj polnoleten umrl v prometni nesreči slab teden zatem, ko je naredil izpit za avto.
»Pa Bratuška iz A razreda tudi ni več.«
»Bratuška?«
»Denis Bratušek, tak mali okrogli z očali, vedno se je držal bolj zase. Njegova sestra je igrala odbojko. Doma so bili v tisti zeleni stolpnici nasproti nogometnih igrišč.«
»Aja, točno,« Uroš hlini, da ve, za koga gre. »Kaj je bilo z njim?«
»Skočil je z mosta, direkt na asfalt. Razmazal se je kot zrel paradižnik, razumeš,« ponovi Marko, ko njegove besede ne dosežejo pričakovanega učinka. »Ne vem točno zakaj, od sreče najbrž ne …«
»Jeba,« reče Uroš, ker se mu zdi, da se zopet pričakuje nekakšen odziv.
»Kaj moreš, tako pač je. Da pa človeku mislit, ko sliši za kaj takega … Tamare Funda se spomniš? Eno leto je bila starejša od nas. No, njo je pa rak, ene pet–šest let nazaj je umrla. Vem, ker sta bili z mojo sestro kolegici in je šla na pogreb. Prej si rekel, da imaš eno hčerko?«
»In sina, ampak on je že malo večji, ta teden so šli s šolo na smučanje … Ti imaš kaj otrok?«
»Hčerko. Taja ji je ime. Na, poglej fotko,« mu Marko že moli pred obraz pametni telefon. Uroš se skloni naprej in pokima, ne da bi sploh izostril pogled na zaslon.
»V šoli ima zadnje čase neke probleme. No, ne prav v šoli, s sošolci. Pišejo si razne neumnosti po internetu. Pa en smrkavec je nekaj fotošopiral njeno sliko in jo razposlal naokoli. Take zadeve pač. Jaz sem ji rekel, da je najboljše, če vse skupaj čisto ignorira, potem bodo zgubili veselje, ampak ne more, saj veš, kako občutljivi so najstniki. No, in potem sem se spomnil, kako sem se jaz obnašal do tebe. Res nisem mislil nič hudega, neumna zajebancija.«
»Eh, ne sekiraj se, sem ti povedal, da sem že zdavnaj pozabil na to.«
»Parkrat sem te tudi prisilil, da si mi dal ves denar, kolikor si ga pač imel. Se spomniš?«
Uroš gleda suhljatega možica z napredujočo plešo, ukrivljenim nosom ter utrujenimi svetlomodrimi očmi, za katere se zdi, da so popolnoma brez trepalnic, in težko verjame, da ga je lahko ta kadarkoli v karkoli prisilil.
»Mislim sicer, da ni šlo za kake velike zneske. Recimo, da je bilo vse skupaj kakih štirideset evrov, če preračunamo v današnjo valuto. Pa če prištejeva še obresti za teh dvajset let in rečeva, da sem ti dolžen okroglih sto. Bo to dovolj?« Marko že potegne iz denarnice bankovec in ga položi pred njega.
»Daj, ne nori, pospravi to nazaj! Kar je bilo, je bilo,« ga takoj zavrne Uroš, ki se mu zdi vse skupaj vedno bolj smešno. Začne ugibati, ali je Marko v kakšni sekti, ki od članov pričakuje, da popravijo vse svoje grehe od otroških let naprej. Ali pa je pri anonimnih alkoholikih ali drugih zdravljenih odvisnikih – oni imajo menda ducat korakov in osmi, ali deveti, ali kateri že, je opravičilo vsem, ki si jih kdaj prizadel. Vsaj v filmih gre tako, kako je v resnici, Uroš ne ve, njegov alkoholizem je nezdravljen in pod nadzorom.
»Glej, sprejmem tvoje opravičilo, čeprav, kot pravim, sploh ne bi bilo potrebno, denarja pa ne morem vzeti od tebe,« odločno ponovi, Marko pa samo odmahne z roko in pusti ležati denar na mizici.
»Saj vem, da ti zdaj ta drobiž nič ne pomeni in da ga ne potrebuješ, ampak gre za princip. Za nekakšno simboliko. Za pravičnost, konec koncev. Vem, da tistih drugih reči ne morem popravit, ampak vsaj keš ti pa lahko vrnem.«
»Če ti pravim, da ni treba. Jaz sem že zdavnaj na vse pozabil,« postaja Urošu pogovor vse bolj zoprn.
»Mogoče sem ti bil nevoščljiv. Ker si imel vedno najboljše ocene in so te imele vse učiteljice rade. Mogoče sem se zato spravljal na tebe. Se spomniš, ko smo šli na končni izlet v Kranjsko Goro in smo se na poti ustavili, da bi šli na stranišče, in sem …«
»Pusti to, saj ni več važno! Samo da sva danes oba živa in zdrava, a ne?«
»Najbolj mi je pa žal za tisto, kar se je zgodilo takrat po telovadbi. Dostikrat razmišljam o tem, ni mi jasno, kako sem lahko …«
»Dajva se raje pogovarjat o čem drugem,« ga ostro prekine Uroš. »Mater sem neroden, sploh te nisem vprašal, če boš kaj pil. Pivo, kavo, sok? Ne, soka najbrž nimam, mala dva vse sproti požlampata.«
»Pivo, če ti ni odveč.«
»Takoj bom, samo minutko,« Uroš odhiti v kuhinjo, vzame iz hladilnika dve steklenici ter ju odpre. Pivo previdno nalije v kozarca, v majhno posodico pa nasuje še nekaj arašidov. Ko že hoče vse odnesti v dnevno sobo, se po treh korakih nenadoma ustavi ter odloži pladenj nazaj na kuhinjski pult. Napeto prisluhne. Ko ne sliši nobenih korakov na hodniku, si odpne hlače. Za trenutek okleva, kakor da ne bi vedel, kaj naj stori, potem vzame kozarec s pivom, ki je namenjen Marku, in potopi vanj svoj ud. Začuti prijeten hlad in v nasprotju s siceršnjimi fizikalnimi zakonitostmi o krčenju in raztezanju moških spolnih organov začne njegov penis nabrekati, zato ga hitro spet potegne ven in pospravi nazaj.
Potem s papirnato servieto natančno obriše zunanjost in rob kozarca, če bi kje ostala kakšna kapljica. Ob pogledu na belkaste pene, ki plavajo na površini, izpusti na vrh še pljunek sline – zadovoljno ugotovi, da ni opaziti nobene razlike. Zdaj samo ne smem pozabiti, kateri kozarec je čigav, si reče, ko s pladnjem v roki odhiti proti dnevni sobi, nazaj v preteklost.
