kje je miranda?
ore:
Miranda Silver je v Dovru, v zemlji pod hišo njene matere.
V grlu ima zataknjen jabolčni krhelj
(da ne bi izgovarjala besed, ki bi jo lahko izdale)
ušesa ima polna prsti
(da ne bi slišala zvokov, ki bi jo le zmedli)
oči ima zaprte, ampak
srce ji frfota močno, kot kolibrijeva krila.
Se me sploh kdaj spominja pogrešam jo pogrešam kako so njene oči
vedno v istem odtenku sive, ne glede na to, kako močna ali šibka
je svetloba pogrešam okus po njej
vidim jo v spancu, zvezdo, posajeno globoko kot seme, njene roke razširjene, pesti sklenjene, črna obleka se je oprijema
kot blato.
To si je izbrala kot edini način boja proti veščam.
eliot:
Miri ni več.
Preprosto je ni več. Sprla sva se. Stemnilo se je že. Sunki vetra so se zapletali v krošnje jablan okoli hiše, da so sadeži padali na streho in se je zdelo, kot da bi nekdo trkal po stenah na podstrešju – Morsejevo kodo za izpustite me ven ali pa še kaj bolj čudnega. Prepir je bil čisto neumen, je pa odprl tista temačna majcena usteca, da so požrla druge reči. V osnovi je šlo za pito, ki sem ji jo spekel. Niti koščka ni hotela pojesti, ampak tudi meni ni dovolila, da bi jo jedel.
»Zakaj si uporabil zimska jabolka?« je spraševala znova in znova in znova. Noben moj odgovor ni uspel presekati njenega ponavljajočega se, edinega, vprašanja.
Rekla je: »To je bilo preveč. Ne morem ti več zaupati.«
Zmajala je z glavo in sključeno zavzdihnila kot vrtčevska vzgojiteljica ali pa kot otrok, ki si skuša vsaj za hip sposoditi njeno avtoriteto.
»Slab! Slab človek si.«
(Moja sestra je svoj sedemnajsti rojstni dan dočakala v psihiatrični bolnišnici; prinesel sem ji rojstnodnevno torto.)
Mirijine obtožbe – vso njeno vedenje tistega večera na sploh – so me na smrt prestrašile. Gledala je v moji smeri, ampak zdelo se je, da se ne more osredotočiti name. Tako suhcena še ni bila. Njene dlani in glava so bili najtežji deli njenega telesa. Vrat se ji je usločil. Objela se je in prsti so se ji zakopali v blago obleke ter ji jo priželi ob rebra. Čuden vonj je imela, težek, postan. Jasno mi je bilo, da spet nekam drsi, dol, dol, po nekem novem toboganu. Ko je rekla, da mi ne zaupa več, sem se raje obrnil stran, kot da bi dopustil, da postanem še bolj jezen.
Šel sem gor, v svojo sobo, in Miri ni zaklicala za menoj. Mislim, da sploh ni več prišla v zgornje nadstropje. Ali pa morda je, pa je nisem slišal. Nisem prepričan. Slišal sem, kako so se zaloputnila vhodna vrata, ampak sem mislil, da je samo eden od naših gostov, ki je pozno prišel domov. Ostal sem, kjer sem bil, klečal sem na klopci pod oknom, kadil, opazoval silhuete, ki so se risale v dežju, poslušal, kako se vsa jabolka sveta odbijajo od naše strehe.
Ko sem Miri videl zadnjič, ni nosila čevljev. Pred petimi meseci se mi je to zdelo kot zagotovilo, da bo prišla nazaj, zdaj pa se mi to nenehno vrača v misli. Da je bila bosa. Da je bilo to, da je pobegnila, stvar, ki jo je storila v afektu, ne da bi jo načrtovala.
Del mene ve, da je ne najdemo, ker se ji je nekaj zgodilo.
bartonova 29
Miranda je v domu.
(domotožna, dom otožna)
Miranda danes ne more priti, Miranda ima motnjo, imenovano pica, pojedla je precej krede – res si ne more pomagati – zelo slabo ji je bilo – Miranda ima pico in danes ne more priti, razpotegnjena je ob zidu, masti se z njegovo fasado, pico ima
poskusimo znova:
je miranda živa?
ore:
Najbrž ne –
eliot:
Klical sem jo na telefon, taisti telefon, ki ga je izgubila že pred meseci, ker bi morda lahko kje spet naletela nanj. Napisal sem ji pisemce, ga dvakrat preložil in ji ga potisnil pod vrata spalnice.
Vem, da je ni tam.
Ampak vseeno sem ji napisal: Miri, osamljen sem.
Besede sem na papir prelil s tolikšno silo, da jih obdaja tanka linija raztrganine v papirju.
Ne bi se ji trudil tega povedati, ne bi ji pisal, če
reči hočem: vsak govor temelji na prepričanju, da ga bo nekdo slišal. Moje pisemce Miri govori več kot le to, da sem osamljen. Nevidnost pravi, da vem, da bo to videla in ko bo to videla, jo bo obrnilo, obrnilo nazaj, jo vrnilo.
Miri, priklicujem te.
29:
Grešila je,
kar zadeva mene, ji ne bom dovolila živeti,
poskusi po drugi poti:
kaj se je zgodilo z lily silver?
ore:
Miranda je ležala ob meni, v travi, ki je obdajala akumulacijsko jezero mlina, zvezek z zapiski s predavanj ji je ležal na trebuhu. Kolesa so se vozila mimo, škripala na lesenem mostu. Sonce je sijalo skozi oblake, buhteče od vonja mokrega lubja in vse naokoli so bile čebele.
Miranda je spregovorila tako tiho, da sem se morala primakniti bližje k njej, nasloniti ušesno školjko ob njene ustnice.
»Eliot je kriv,« je rekla.
Ko sem jo pogledala, se je žareče nasmehnila.
Situacijsko neskladni nasmeški so bili pri Mirandi nekako stvar nervoze, način, da bi se zaščitila pred posledicami, mislim. Kot da bi si nataknila sončna očala ali odprla dežnik.
eliot:
Lilyjino drugo noč na Haitiju sem preživel na tleh Mirijine spalnice. Miri je ugasnila luč in se na zase običajni način zvila na posteljo, tako, da so ji rjuhe povsem prekrivale in z vseh strani obdajale zvito telo in se je zdela kot potopljena v vosek. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je tako mogla dihati. Rekla je, da je na ta način spala zato, da ji sanje ne bi ušle.
S hrbtom sem se naslonil na njeno mizo, si okoli ramen ovil odejo in se trudil brati ob svetlobi baterijske svetilke.
Tista čudna reč se je začela, ko sem Miri rekel: »Ne še zaspat.« ‘Prosim’ mi je obvisel v ustni votlini, ni se hotel izviti iz mene k njej.
Miri je rekla: »Za Lily se bojiš.«
Nič nisem odgovoril. Poskušal sem si predstavljati najino mamo na Haitiju in sem jo videl v stolpu, zgrajenem iz pušk, polnem vuduja, srhljivih bogov in belih peres s krvavimi konicami.
Lilyjine oči so lahko preoblikovale mesta in pokrajine. Pogledala je neko strukturo, pa se je ta obrnila od znotraj navzven in ji ponudila svoje opustošene, fragmentirane vzorce. Nekoč mi je Lily pokazala svojo fotografijo v neki reviji; na njej je bila tundra, na nebu pa ledena krogla. Kakšen kraj je bil to? Mama me je pozvala, da trikrat ugibam. Moj najboljši in najbolj obupan odgovor je bil, da je to za več tovornjakov peska, ki jih je nekdo natrosil na simulacijo luninega površja.
»Ne,« je rekla, »to je puščava Gobi.«
Lily je bila spremenljevalka, ki pa se je domov vselej vračala enaka. Ampak tedaj, zadnjikrat, je bilo več slabih znakov. Ko je odšla, je na mizici s telefonom v hodniku pozabila svojo uro, medeninasto telesce s tenkimi usnjenimi ročicami, ki je kazalo haitijski čas, ki je bil pet ur za našim. Kako je lahko pozabila uro? To se ni zgodilo še nikoli. Z Miri sva govorila o možnosti, da jo pustiva, kjer je bila (zdelo se je, da bo to nekako prinašalo več sreče), nato pa jo je Miri shranila na varno, da je ne bi ukradel ali uničil kateri od naših gostov ali kaj podobnega.
»Dobražena bo poskrbela za Lily. Obljubila je, da bo.«
»Dobražena?«
»Všeč smo ji.«
Za hip sem pomolčal. »Ostani budna, samo še malo. Povej mi kakšno Herodotovo zgodbo ali kaj takega.«
Zagodrnjala je. »Utrujena.«
Nekakšna majhna, otrdela reč je pripotovala skozi temo k meni in mi v glavo zasadila kremplje. Prižgal sem Mirijino namizno lučko. Miri je še enkrat zastokala, ampak oblika pod njenimi rjuhami se ni niti malo spremenila. Dobil sem čuden občutek, da njen glas prihaja od nekod drugod. Rekel sem: »Miri … Lily se izmika. Spominjati se je morava, ali pa bo izginila.«
Odprla je oči: »Kako to misliš?«
»Hitro, morava se je spominjati. Česa se ti spomniš?«
Miri je priprla oči in dolgo je trajalo, da mi je odgovorila. »Lilyjinih … las,« je rekla končno. »To, kako so skorajda črni in kako se vihajo, posebej ob konicah, kjer se ji krtača vedno znova zatakne.«
»Več, kot to potrebujeva. Kaj še veva? Kaj, kar veva o Lily, je resnica?«
»Eliot. Prosim.«
»Miri, bolje zate, da ostaneš budna. Ostani budna ali pa bo Lily umrla.«
Krik, ki mi je zapel med ušesi.
»Zakaj govoriš takšne reči? Ni res,« je rekla Miri. »Dobražena …«
»Ne. Dobražena ne obstaja, Miri. Odrasti že.«
Izvila se je izpod rjuh, lovila sapo, njen obraz je bil lisasto rožnat in bel, kot da bi jo nekdo ožgal. Položila je glavo na posteljno vzglavje.
»Ne govori takšnih reči. Obstaja.«
Bila je na robu joka. V sencah se je nekaj spremenilo in obrnil sem se ter se zastrmel v kotičke sobe, kjer je plesala svetloba namizne lučke. Miri moja je starejša dvojčica. Morda je, preden sem se rodil še sam, videla bitja, ki so ukrivljala vratove, da bi si jo lažje ogledala, a se nato umaknila, ker so pomislila, da je to, da si ogledaš enega od naju, enako, kot če bi si ogledal oba.
»Daj no, ne bodi takšen otrok. Samo spomni se nečesa.«
»Lily ima vonj po vrtničnih duhovih« je zamomljala Miri. »Lily je tako majhna, da se očetu lahko privije pod brado. Lily …«
»Ostani budna,« sem jo posvaril in z mrazom v drobu legel na tla. Zaspal sem, medtem ko je Miri naštevala: »Lily ima rada obliko narisane solzice. Lily nikoli ni poznala svoje matere in glede tega ji je povsem vseeno. V Lilyjinih najljubših filmih velikokrat plešejo step, film pa nima prav bogate zgodbe. Lily se vedno znova vrača k rdeči barvi, kot da bi bila nekakšen magnet …«
Zjutraj je Miri še vedno sedela pokonci, z otrdelimi rokami objemala posteljno pregrinjalo, spala pa je tako globoko, da se je zdelo, da se staplja s steno za seboj, kot da je samo vzorec v obliki dekleta, ki se s tapete izrisuje v svoji neponovljivosti. Kita se ji je razpletala. Ustnice je stiskala, čelo je napenjala v naporu. Mislim, da je celo v spanju še vedno naštevala. Nenadoma se je zbudila in bleknila: »Lily ne prenese Pachelbelovega Kanona!« Zasmejal bi se, če ne bi tega izrekla s tolikšno grozo.
Kasneje – ko nama je očka povedal, kar mu je povedal glas v telefonski slušalki – je vselej vljudna, vitka Miri roke prekrižala v naročju. Za hip je pogledala dol in zazdelo se je, da se smehlja. Ni se smehljala. Ni imela nadzora nad svojim obrazom.
29:
Ko jima je umrla mama, sta imela dvojčka šestnajst let in pol. Lily Silver je bila ustreljena v Port-au-Princeu; streljanje se je razširilo vse do vrste pred voliščem. Njen fotoaparat je ostal povsem nepoškodovan. Celo leča je ostala čista. Da bi jo zaščitila pred prahom in muhami, jo je Lily prekrila s krpico in jo z gumico privezala nanjo, podobno, kot bi v rustikalnem slogu prevezala kozarec z marmelado.
Tistega dne sta ji bili namenjeni dve krogli; našli sta jo in se ji zarili v pljuča. Padla je med teptajoča stopala. Nekdo se je naslonil nanjo in jo odrinil na stran, ven, ven iz življenja. Borila se je, na vso moč, pot se ji je nabiral na koži v kapljicah, kot da bi deževalo nanjo. Ampak njen nasprotnik je imel močna krila, ki so jih obrobljali oblaki peres, ki so jo gladila, jo hladila, jo zbadala. Njihova senca ji je pomračila pogled. Skušala je dvigniti glavo in videti množico. Poiskati drugi dve osebi, s katerima je stala, novinarja … a ju njene oči niso našle. Že davno sta izginila. Kri je lila iz nje, a je ni želela spustiti, samo za hip je zaprla oči, toliko, da jo bi nekako vpila nazaj. Zlom v njenem prsnem košu ni bil čist. Ni bil ravna črta ali en sam zategljaj. Ni ga videla, jo je pa požiral.
Neumnica, neumnica; Lily je bila posvarjena, naj ne gre na Haiti. Posvarila sem jo.
Zakaj ljudje hodijo na te kraje, na kraje, ki niso zanje.
Najbrž je krivo to, da verjamejo v svoj nočni vid. Verjamejo, da bodo lahko risali v temo.
Ampak iz črnih vodnjakov pride samo črna voda.
prevod: Anja Radaljac
