Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
Izvirnik: I giorni dell`abbandono
Prevod: Anita Jadrič
Cankarjeva založba, 2015
Cena: 24,94 €
Avtorica, ki je svojo anonimnost na pisateljskem področju pred petnajstimi leti pojasnila z besedami: »Verjamem, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle svoje bralce …”, še vedno buri duhove svojih bralcev. Čeprav je zunaj že sedem njenih romanov, se še vedno ni odločila, da se bo predstavila javnosti. Nekateri menijo, da lahko uspeh njenih romanov pripišemo njeni misteriozni anonimnosti, spet drugi poudarjajo dramaturško zaokroženost njenih knjig, tretji prisegajo na pretresljiv realizem in občutek identifikacije ter podoživetosti njenih zgodb, ki so ponavadi postavljene v Neapelj in njegovo okolico. Tak je zlasti t. i. Neapeljski “četverec”, sestavljen iz romanov Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki zbežijo in tistih, ki ostanejo ter O izgubljeni deklici, ki je nastal med leti 2012 in 2015.
Roman Dnevi zavrženosti so njeno drugo delo, ki je izšlo že pred dvanajstimi leti, v slovenskem prevodu pa je dve leti nazaj izšlo pri Cankarjevi založbi. Gre za prvoosebno izpoved razočarane ženske, ki nekega apriskega popoldneva izve, da jo zapušča mož. Praktično čez noč ostane sama z dvema šoloobveznima otrokoma in psom, kar jo potisne na življenjski rob in v hudo eksistencialno stisko. Čeprav stadij malodušja in otopelosti kmalu zamenja ljubosumje zavoljo precej mlajše nove partnerice, ki jo njen nekdanji mož skriva pred njo in družinskimi prijatelji, ne more možu odpustiti prevare in zavrženosti, ki jo ob tem občuti. Pred bralcem se tako brez olepševanja in karikiranja razgrne čustveni svet 38-letne Olge, ki postane ujetnica svojih spominov, zaradi katerih ne more zakorakati v prihodnost niti ustrezno poskrbeti za osnovne fiziološke potrebe v sedanjosti: “Spomnila sem se, da ga zvečer nisem peljala ven, pozabila sem nanj, pes je najbrž vso noč cvilil, zdaj je bil na robu norosti, moral bi opraviti potrebo. Sicer pa tudi jaz. Bila sem mesena vreča, polna žlindre, z razbolelim mehurjem, bolečinami v trebuhu. Nisem se smilila sama sebi, bila je gola ugotovitev. V to vrečo so odločno udarjali kaotični glasovi iz glave: bruhal je, boli me glava, kje je toplomer, hov, hov, hov, odzovi se.”
Na sploh bi lahko rekli, da protagonistka doživlja stvarnost in razočaranje nad njo preko svojega telesa, vendar pa to telo ni telo ljubeče matere, pragmatične gospodinje in ustrežljive ljubimke, temveč telo, ki ga biologija ovira pri njegovem hrepenenju, zlasti ko gre za dojenje: “… sem zalogaj hrane, ki ga ves čas prežvekujeta moja otroka; skupek žive snovi, ki se nenehno mehča in topi, da se lahko na njem hranita požrešni pijavki, ki za sabo puščata vonj in okus svojih želodčnih sokov. Dojenje, odvratna stvar, živalsko opravilo. Pa sladkobni zadah otroških kašic. Naj sem se še tako umivala, tistega smradu po mami nisem odpravila.” Ferrantejeva si je s tovrstnimi opisi in direktnim, na mestih vulgarnim govorom, prislužila sloves feministične avtorice. Vendar pa bi se bilo potrebno vprašati ali so potemtakem feministke tudi vse matere – bralke, ki potihoma prikimavajo naturalističnim opisom dojenja in ga po drugi strani zaradi sublimirane slabe vesti kujejo v zvezde? Ferrantejeva je s svojim iskrenim, sarkastično začinjenim pogledom na materinstvo in samožrtvovanje žensk znotraj družinskega kroga, prepričala veliko število urednic po svetu, da so jo po njihovem priporočilu po hitrem postopku prevedle in objavile uveljavljene založbe. Pri tem velja pohvaliti tudi prevod Anite Jadrič, ki je poskrbela, da je luč sveta med drugim ugledala“žmohtna” metaforika slovenskega jezika in da so monologi izpadli izredno domiselno in dinamično. Ko se tako Olga v nekem trenutku najde v nadvse težavni situaciji, iz katere na videz ni rešitve, začne opisovati svoje doživljanje v tretji osebi, kot da bi jo stresni dogodek v trenutku pahnil v trans in grobo prizemljitev obenem: “Olgo je strah mrzličnega delovanja, boji se, da bi ji pritisk takojšnjih reakcij – hitrih korakov, prenaglih potez – prešel v možgane, ne prenese bobnenja, ki se ob tem sproži v njej, utripanja v sencih, slabosti v želodcu, oblivanja hladnega potu, besnosti, ki bi jo gnala v vse večjo hitrost. Zatorej brez naglice, umirjeno, z mehkimi, razpuščenimi koraki. Še enkrat sem si namestila ščipalko, da bi mi bolje stisnila kožo in me spodbudila, da bi zapustila tretjo osebo, tisto Olgo, ki je hotela hiteti in se vrniti vame, ki zdaj stopam k protivlomnim vratom, ki vem, kdo sem, ki imam svoja dejanja pod nadzorom.”
Jezik Elene Ferrante je zaradi (avtobiografske?) iskrenosti na trenutke gost, eksploziven, a vendar razumljiv tako intelektualkam kot gospodinjam, zato jo lahko berejo tako oboževalke Jane Austin in Agathe Christie kot ljubitelji del Jamesa Joyce-a. Morda je prav v tej jezikovni pestrosti, v katero se mimogrede ujame bralčeva želja po identifikaciji s protagonistom, čar njene odmevnosti in popularnosti. Naklonjeni so ji tako navadni bralci kot literarni kritiki, ki jo občasno primerjajo s Karlom Ovejem Knausgårdom, ki je avtobiografski roman Moj boj, izdan v devetih delih, napisal s pretresljivo direktnim in vulgarnim jezikom in ga z ihto zaključil v slabih dveh letih. Kljub temu, da ne vemo ali je v delih Elene Ferrante prisotna avtobiografska izkušnja, lahko predvidevamo, da je avtorica v romanu Dnevi zavrženosti tako ali drugače vnesla veliko same sebe. Nenazadnje lahko prepoznamo dobro knjižno delo tudi po tem, da avtor z njim dobesedno “diha”, zdravi spomine in otroške travme ter na ustvarjalen način premaguje in nadgrajuje svoje življenjske prelomnice.