1.
V oblakih dež preklinjanja
hlapi v strogost,
objel sem te neurje
potrpljenja konec,
zarošen
v poslušnost,
leporečje,
jezo,
negotovost.
Z matematično točo,
bi izbiral vse drugače
razpravljal bi,
svetil
nenehno,
prvi
začetek.
2.
Vse bi lahko bilo drugače.
Zakaj še nisem razlit?
Vreče so polne po naključju.
Imel sem načrte,
nikogar poleg!
Napitani v popačenost,
popijačiti v zastavo,
po letnicah pokajo teze,
da bi te razumel rabim odpirač
in nogo v ušesu.
»Peter je dvignil kamen in ga zalučal v reko, iz reke je zrasla pošast, kdor jo je videl se je spremenil v morje, ki se je izlilo v prepad. Peter je imel brata Tomaža, ki je rad posedal v parkih brez dreves, da je lahko gledal v sonce brez očal, ker je zamenjeval sence s prividi. Tomaž je imel hčer Jano, ki je oboževala dež in je dan za dnem vzpodbujala oblake naj se zjočejo, zato jim je pripovedovala o Petru, ki je dvignil kamen in ga zalučal v reko.«
V cedilu z ročajem na odcejalniku
je več človeka kot plastike.
