Pisatelj Said Khatibi je prejemnik številnih literarnih nagrad v arabskem svetu, med drugim Sheikh Zayed Book Award, s pomočjo katere je izšel tudi prevod romana Konec Sahare, o katerem sva spregovorila v intervjuju in ki je luč sveta ugledal pri založbi Literi. Čeprav so avtorjeva dela že prevedena v številne jezike, ga tako lahko prvič prebiramo tudi v slovenščini.
Aljaž Krivec: Zgodba romana Konec Sahare se odvija v Alžiriji leta 1988. To je nekaj, kar slovenskemu bralstvu morda ne pove veliko o kontekstu. Zakaj je to leto pomembno v alžirski in celo svetovni zgodovini?
Said Khatibi: Oktober 1988 – ključni datum v sodobni alžirski zgodovini, pa tudi v zgodovini nekdanjih socialističnih držav. Ta datum je v moji državi pogosto pozabljen ali spregledan in skoraj neznan v preostalem svetu. Vendar pa ima vse, kar Alžirija danes doživlja, korenine v 5. oktobru 1988. Ta trenutek je sprožil porast nasilja in tudi islamizma. Tistega dne je na ulice stopile stotisoče mladih Alžircev, da bi protestirali proti enostrankarskemu sistemu – le leto pred padcem Berlinskega zidu. Sledil je pokol in nasilni vzpon islamizma. O tem obdobju pa skoraj ni zgodb. Dogodki 5. oktobra 1988 v Alžiriji so navdihnili druge socialistične države, da premagajo strah in se osvobodijo. Na žalost se je po tem obdobju pojavil islamizem. Ženske so bile prisiljene nositi hidžab, moški pa hoditi v mošejo. Islamizem je gibanje, ki nam lahko vzame svobodo.
AK: Se ti je, ko si začel načrtovati pisanje romana, najprej porodila ideja o času in kraju dogajanja, ali si se najprej odločil, da bo šlo za kriminalko?
SK: Najprej me zanimajo liki, človeška bitja, človeška življenja. Tako sem začel z vprašanjem: kako so navadni ljudje, tisti neznani, ki niso bili ne junaki ne žrtve, preživeli te težke čase? Zanimajo me običajni ljudje, ne junaki. To je naravno vodilo k žanru kriminalnega romana. Roman pripoveduje o obdobju nasilja. Kadarkoli pišemo o Alžiriji, v oči bode nasilje. Prav nasilje tega obdobja je privedlo do izbire kriminalnega romana.
V vseh svojih romanih pišem o Sahari, saj sem se tam rodil in odraščal. Tako se kraj dogajanja ne spreminja, vendar pa se spreminja vedenje ljudi. Evropa ima eksotičen pogled na Saharo, kot da je to miren raj, kjer so ljudje prijazni, vendar pa se pri tem ignorira nasilje, ki obstaja.
AK: Si med pisanjem zasledoval specifičen ‘ton’ romana? Konec Sahare me je večkrat pretresel, še posebej na zadnjih straneh, a hkrati je tekom branja vseskozi čutiti tudi humorno noto.
SK: V tem romanu sem želel razumeti, kako običajni ljudje postanejo nasilni, morilci. V besedilu spremljamo preučevanje psihologije likov, pred pisanjem pa sem opravil tudi zgodovinsko raziskavo. Praviš, da je prisoten humor, in to drži. So človeška bitja, a gre za črn humor, umazan humor. V besedilu vidimo zlorabo moči, spolne zlorabe in vse težave, ki jih je povzročil socializem v Alžiriji. Podobno je bilo v Vzhodni Evropi in drugih socialističnih državah. Socializem je ljudi pahnil v duševno in spolno bedo.
AK: Knjiga je polna elementov, ki pričajo o specifičnem zgodovinskem kontekstu: tu govorimo o poglobljenem operiranju z zgodovinskimi dejstvi in jasni izgradnji specifične prostorsko-časovne realnosti. Si črpal predvsem iz splošne kulturne zavesti, pogovorov s pričami ali iz zgodovinskih virov?
SK: V nekaterih arabskih državah, kot je Alžirija, literatura nadomešča humanistične vede, nadomešča zgodovinopisje, sociologijo in antropologijo. Moral sem narediti oboje: opraviti pogovore s pričami in raziskati zgodovinske vire. Včasih bi rad bil kot japonski pisatelj, ki piše o trgovskem centru ali javnem vrtu. Mi tega privilegija nimamo. Dolga leta smo bili zaprta država, ljudje zunaj pa niso vedeli ničesar o nas. Tako moram za pisanje romana najprej pojasniti zgodovinski kontekst. Nato vidimo, da se zgodovina naših držav ponavlja. Ne napredujemo, temveč nenehno ponavljamo iste napake iz preteklosti.
AK: Roman premore feministično dimenzijo: v središču je smrt ženske (in niti ne gre za osamljen primer), poleg tega pa imamo več izrazito močnih, aktivnih ženskih protagonistk, ki se znajdejo tudi v tradicionalno ‘moških’ vlogah. Kako vidiš ta vidik romana? In nemara zgodovine.
SK: Zgodovino Alžirije so v veliki meri oblikovale ženske. Sčasoma so bile te ženske potisnjene ob stran, spomin nanje pa izbrisan. Zanima me usoda žensk. Kar omalovažuje vlogo žensk, je zakon, ki je navdihnjen z religijo, imenovan »Družinski zakonik«. Ta ureja življenje žensk v Alžiriji. Parlament ga je sprejel leta 1984. Takrat je ta imel 282 poslancev, na dan glasovanja pa so bile prisotne le 3 ženske. Kako lahko sprejmeš zakon o ženskah, če pri tem ni žensk? Ta zakon ženskam prepoveduje poroko brez očetovega soglasja, odvzema jim skrbništvo nad otroki, če se ločijo in ponovno poročijo. In še veliko drugih stvari v tem zakonu postavlja ženske v podrejen položaj v primerjavi z moškimi.
V mojem romanu nastopa več ženskih kot moških likov. Tu govorimo o ženskem odporu proti zgodovinskim krivicam.
AK: Pomembna spremljevalka tvojega romana je glasba. Osrednja žrtev romana je pevka; eden od likov želi posneti svojo verzijo pesmi Salma, ya Salama (skladba, ki jo je leta 1918 zložil Sayed Darwish, z besedilom Badi’ja Khayrija, in ki jo je v 70. letih prejšnjega stoletja popularizirala Dalida), prav tako so prisotne številne reference na različne izvajalke_ce in skladbe. Je to predvsem stvar osebnega okusa ali ima glasba tudi ključno vlogo v zgodovinskem kontekstu romana?
SK: Konec Sahare pripoveduje zgodbo o rojstvu islamizma v Alžiriji, vzponu verskega ekstremizma. Ekstremizem izvira predvsem iz šol. Ko izgubimo nadzor nad izobraževanjem, izgubimo prihodnje generacije. Ko sem bil otrok, sem sovražil šolo. Namesto da bi nas učili matematike in jezikov, so nas učili o božji kazni po smrti. Veliko so govorili o smrti. Spomnim se, da me je učitelj nekega dne videl listati Malega princa in se razjezil, ker avtor ni bil musliman. Knjige so me rešile pred to šolo. In glasba prav tako. Način, kako smo se upirali ekstremizmu, je bila glasba – igranje ali poslušanje pesmi. Ljubezen je bila prav tako prepovedana s strani skrajnežev; priznavajo le zakonsko zvezo. Tako smo ljubezen iskali v pesmih. Glasbo smo poslušali, da smo se upirali in sanjali.
AK: Barbara Skubic, ki stoji za tem izvrstnim prevodom, je v nekem pogovoru omenila, da je na Koncu Sahare nekaj izrazito jugoslovanskega. Ker že nekaj časa živiš v Sloveniji, lahko zagotovo oceniš, kakšen dialog lahko pričakujemo med tvojim romanom in slovenskim kulturnim prostorom.
SK: V moji soseski so bile družine, ki so lahko živele zahvaljujoč Sloveniji. V mojem majhnem mestu v Sahari je bila le ena tovarna. In to so v 70ih letih prejšnjega stoletja zgradili slovenski inženirji, zahvaljujoč katerim so alžirske družine našle delo in lahko preživele. Ta tovarna je bila Titovo darilo Alžiriji in čeprav nisem njegov oboževalec, lahko rečem, da je ta človek zaznamoval zgodovino države. V romanu, kjer omenjam tudi tovarno in njeno gradnjo, opisujem, kako je država po Titovi smrti razglasila tridnevno žalovanje. V Alžiriji je redkost, da za tujega voditelja razglasijo žalovanje. Obstaja celo vrt, poimenovan po njem. Pogosto svojim sosedom pravim, da je tovarna obstajala po zaslugi Slovencev, ne zaradi Tita.
Prav tako je bila socialistična Alžirija podobna Jugoslaviji po pomanjkanju hrane, korupciji in birokraciji. Socialistični režim je enostavno vsiliti, a ga je zelo težko odstraniti. Še vedno trpimo zaradi ostankov socialistične dobe.
