Mohor Hudej: Vlažne duše
Beletrina, 2017
Cena: 24,00 €
Že dolgo nisem bral romana, o katerem bi imel tako ambivalenten vtis. Mogoče je reči, da imajo Vlažne duše nekaj zelo dobrih lastnosti. V prvi vrsti je tu večplastna analiza slovenske družbenosti, načinov, na katere se v Sloveniji vzpostavljajo interesne in prijateljske skupine, kako te skupine delujejo znotraj institucij, vzpostavljajo nacionalno identiteto in kako ta vstopa v odnose do izvenslovenskih okolij. Vse to še ne bi bilo dovolj za prodoren roman: ključno je, da vzpostavi prepričljiv odnos glavnega protagonista z opisano družbenostjo. Protagonist je njen hejter, vendar to ne pomeni, da je enodimenzialen: nasprotno, ravno zaradi njegove prepričanosti pridejo do izrza tudi njegovi dvomi in negotovosti.
Po neugodnem, tipično lokalnem pripetljaju v službi se odloči izseliti na Tajsko, kjer je že prej delal kot turistični vodič. Pri tem se mora soočiti z vprašanji kot sta – morda je moja odklonilnost do okolja pretirano megalomanska in morda je moja odločitev v odnosu do družine, ki bo vsaj nekaj časa ostala v Sloveniji preprosto sebična. Na ti vprašanji neprestano odgovarjata analiziranje dogodka in protagonistovo samoanaliziranje doziva nanj, obenem pa sprotni stiki s sonarodnjaki, ki turistično pridejo na Tajsko. Ta spraševanja ponudijo nekaj izjemno lucidnih uvidov, tudi v filozofsko relevantna vprašanja razmerja med notranjostjo in zunanjostjo: v različnih mentalnih stanjih denimo lepo urejene vrstne hišice Slovenije lahko delujejo kot simbol družbene represije ali pa kot simpatičen pojav, ki nas napolni s toplino; Slovenec je lahko turist, lahko pa je tudi objekt turizma. Ključni prispevek Vlažnih duš je tudi uvid, da še ni konec geografije, kot bi radi verjeli nekateri miselni tokovi. Tudi v dobi interneta nas precej ločujejo mentalitete in časovni pasovi …
Poleg opisane analize so tu še polni opisi poklica turističnega vodiča, kakor tudi slikoviti in obenem plastični ter informativni prikazi življenja v turističnem resortu na Tajskem, iz katerih se zarišejo osnovne konture tamkajšnje kulture in predstavljajo dodatno vezivo zgodbi. Tudi mimobežni razmisleki o globalnih dogajanjih, ki se na potovanjih porajajo protagonistu, so dokaj elegantno umeščeni v roman.
Vsi opisani elementi se res stekajo v smer pripovedovalca, h gradnji njegovega primera in njega kot edinega glavnega lika, kar je na svoj način egocentrično, vendar je ta egocentrizem upravičen. Mesto izstopajočega individuma je pač bistveno strukturno mesto obravnavane družbenosti in ima zato svojo legitimnost. Obenem gre za mesto, ki je v sodobni slovenski književnosti na svoje načine že artikulirano, recimo pri poeziji Taje Kramberger in tudi deloma Juriju Hudolinu, na katerega delo se ob branju Vlanih duš lahko občasno porodijo asociacije, zaradi straight forward pristopa pri izvajanju naracije in stila.
Kljub opisanemu lucidnemu rezoniranju slovenske družbenosti, pa se zdi, da se roman na dveh točkah ujame ravno v zanko slovenskega romanopisja. Prvič, na ravni stila. Kot sem že povedal, je ta straight forward, stvaren, sestavljen iz kratkih povedi. Takšen pristop zahteva določen fokus, ki zmore strumnost povedi napeti na neko ritmizirano linijo izčiščenih pomenov, na linijo ponavljanja z razliko. Povedi morajo presenečati in biti suverene ter tipične obenem. Vendar vlažne duše na tej ravni izgubljajo fokus. Povedi so pogosto povsem banalne, izgledajo kot bi bile na določena mesta postavljene z muko. Niso prečiščene, znotraj njih se pretirano pojavljajo nekateri zaimki (npr. ‘ta’, ‘tisti’) in posamezni izrazi. Videti je kot da tek povedi pogosto ni bil premišljen, ampak se je pri zapisovanju ujel v nezavedni tok zvočnosti, ki prispeva k slabem ponavljanju in nerealiziranosti. Kot da je bilo zapisovanje preveč hlastajoče, da bi lahko roman izpolnil svojo zelo obetavno obljubo. Na tem mestu bi bila potrebna uredniška intervencija; ob dveh, treh branjih in ob skrbnem urejanju bi se vse skupaj sigurno lahko obrnilo čisto drugače in bi stil zasijal v svojem potencialu.
Druga stvar so dialogi, ki so tipično slovenski. Mimetični so in s tem odvisni od zanimivosti realnih dialogov, ki pa je vedno šepajoča. V trenutkih, ko so vredni prisluha, so resnično zabavni, v drugih trenutkih, ki so najbrž v večini, pa so samo lame, obenem pa se tudi kot da želijo nadomestiti dogajanje. Dialogi pripovedujejo o poteku dogodkov, kot bi se pisanje lovilo med neposrednim opisom in implicitnim prikazom skozi glasove drugih likov. Kot da bi glavni protagonist želel kompenzirati svojo pomembnost s tem, da bi v nekaterih trenutkih ponudil besedo drugim, ti pa bi odigrali svoj del v njegovem orkestru. Te besede so suhe, prazne, nepotrebne.
Na ta način roman vsebinsko zelo dobro artikulira razmerje med zunanjim in notranjim, vendar pa se v zanko tega razmerja na ravni forme ujame tudi sam.
Zaključiti se da, da je razpet med precej močan in precej šibek tok. Prepričan sem, da bi se šibkega dalo prekanalizirati, razredčiti in smiselno povezati z močnim, ki ostaja osnova. S tega vidika ne bi rekel, da gre za dilemo med pol praznim in pol polnim kozarcem, kakor bi jo morda artikuliral kdo drug. Imperativ sodbe tukaj ne bo pomagal, ne bo razrešil dileme in ne bo artikuliral ničesalr Menim, da gre preprosto za to, da je roman smotrno prebrati, ob tem pa vzeti v zakup tudi njegove resne probleme in jih ne poskušati potlačiti.
