Ribnik
Ribnik se iskri,
gladina je mirna in čista,
ribe se spokojno
predajajo popoldnevu.
Lokvanji so v svoji lepi belini
kar malce domišljavi.
Raca ošteva svojega samca,
toda v polzenju po vodi
je zaslutiti
tudi ljubezenski spev.
Seveda ni enak
kot svetopisemska Visoka pesem,
je pa račje poskočen
in pernato radoživ.
Golobi se prerivajo,
stopicajo
in pobirajo drobtine.
Zame je na voljo nekaj več
kot samo drobtine.
Živim.
Vse naravne zadeve,
rast in take stvari,
so pred mojim pogledom
ali pa vtisnjene vanj.
Bivam, diham, sem.
Načete celice so se potuhnile.
Tu sem
in možnosti se kotalijo pred mano.
Melodija
Melodija iz starih, daljnih,
skoraj neresničnih časov,
obdobja,
ko sem bila jaz,
in vendar je takrat dihala
neka druga oseba
z veliko bolj ugaslimi očmi,
kakor so današnje.
Kaj res moraš
prav vse izgubiti,
da se zatem veseliš
kot kakšna gibčna mravlja,
razgibana gosenica,
slinast, a nadvse zadovoljen polž,
zajec z zvedavim pogledom?
Se moraš sploščiti
v razpotegnjeno žalost,
bolezen in odmaknjenost,
da potem nadvse ceniš,
kako zelo in sunkovito si tukaj,
z dnevom,
s sanjami,
ujetimi v pajčevino,
izmišljenimi,
a obetavnimi zgodbami,
načrti,
ki se lahko uresničijo
ali pa kar tako izpuhtijo.
Prav zdaj
pozvanja melodija,
komaj zaznaven spomin,
ujet v čist in prepoznaven glas,
na dan,
ko so smrti tuje,
moje pa je – življenje.
Smeh
Največ je vredno,
da se smeješ tudi tedaj,
ko se ljudje odmaknejo,
še prej seveda
rečejo kakšno gorko
in ti odvzamejo človeško ceno.
Da se znaš smejati,
kadar te telo izda
in vsiljivo boli.
Dobro je,
še bolje,
da se nasmihaš,
ko za to nimaš nobenega
pravega razloga.
Kar tako,
da se rogaš času.
Hihitanje skozi zobno protezo
Rada bi dolgo
živela,
toda starosti
nočem.
Gledam jih,
ob mizah sedijo,
posušeni in odloženi,
strežnica jim prinese
obrok.
Nikoli niso
čisto zadovoljni.
Zdaj je preslano,
potem se jezijo
nad vsiljenim sladkorjem,
čeprav so nekdaj ljubili
sladkosti.
Grem po tej poti,
počasi se jim približujem.
Morda me bo razjezil
včerajšnji kruh,
nejevoljna bom zaradi
trdega in mastnega
krompirja.
Kaj pa pomeni takšen gomolj
pred obličjem večnosti!
Jedla bom bele žemlje
in grizljala prepečenec.
Krompir bom nadomestila
z rižem.
Skozi zobno protezo
se bom še vedno
hihitala,
v nizkih in hreščečih
tonih,
a vseeno.
Ko je krivo vreme
Nekateri ljudje
so tako jezni,
da za svoje padce
krivijo celo vreme.
Ogorčeni so nad dežjem,
preklinjajo točo –
seveda ni kar tako,
če jim vse uniči,
še sonce ni zanje nič drugega
kot velik in potuhnjen
zarotnik.
Potem se zgodi,
da se na njihovem pogrebu
utrga oblak,
morda narava joka
ali pa Bog tako hoče,
toda tam v krsti
zatrdno vedo,
da so vedno
imeli prav.
