Zagledala me je v preddverju ene izmed palač nedaleč od Trga svetega Marka. Bila je presenečena, saj se srečanja ni nadejala, sam pa sem ga načrtoval do potankosti. Pa še odličen izgovor sem imel. Povabila me je prav ona prek Facebooka, bil sem med množico njenih spletnih prijateljev.
»Kaj pa ti tu?« me je vprašala.
»Prišel sem pote,« sem odvrnil in se ji nasmehnil, zatem pa takoj resno dodal: »Urednika sem prepričal, da mi je plačal potne stroške. Napisal bom poročilo, razstava se mi zdi zelo zanimiva.«
»Odlično, predstavila te bom šefu našega sklada.«
»Hvala, kar daj. Kdaj sva se midva nazadnje sploh videla?«
»Mislim, da enkrat pozimi.«
»Ja, menda res.«
Bila je februarska nedelja, v njegovem črnem beemveju smo se pripeljali na barkovljansko ploščad, kamor smo se po kosilu namenili na sprehod ob morju. Huda kri je nastala že zaradi prevoza, najbolj glasna je bila Antonella, ki je bratu celo pot nekaj očitala in ga spraševala, zakaj smo se pripeljali z avtomobilom, namesto da bi uporabili javni prevoz, ki manj onesnažuje, pa še težav s parkiranjem ne bi imeli.
Parkirišče je moral poiskati visoko na Kontovelskem klancu, kamor sem se zaradi moške solidarnosti peljal z njim. Pa kaj, ko mi je tudi on težil, da bo avto moral pustiti na takem mestu, na katerem mu ga lahko poškodujejo.
»Morda bi se bilo res bolje pripeljati z avtobusom,« sem ga zbodel in se mu narahlo zarežal, on pa se je ob tem namrščil. Bil je slabe volje.
»Tak sončen dan je kot nalašč za sprehod do Miramarskega gradu,« je dejala Antonella. Prijel sem jo za roko, stopila sva dalje. Onadva sta zaostajala. Yuliyine visoke pete vendarle niso bile primerne za hojo po nabrežju iz granitnih kock.
»Enrico mi je rekel, da so jo na umetniškem skladu, v katerem je zaposlena, opozorili, naj ne prihaja v službo v salonarjih, ker njeni koraki motijo ostale sodelavce. Pa saj po svoje je svetnica, da ga prenaša. Vsak dan se iz Trsta vozi v Benetke samo zato, da bi lahko stanovala z njim. Dve uri z vlakom. In on tako grdo ravna z njo. Nekoč je bil prav takšen tudi z mano. Vedno je bil megaloman, mamin sinček..«
Zavzdihnil sem. Njena družina mi ni preveč ugajala, nedeljskih kosil pri njeni mami sem se udeleževal le iz čuta dolžnosti, da smo vdovi popestrili vsaj en dan v tednu.
Tistega dne še vedno nisem mogel pozabiti pripombe, ki jo je izrekla tašča. Bila je v zvezi z nedavnim desetim februarjem, dnevom spomina na žrtve fojb in eksodus. Po njenem naj bi bili moji predniki krivi, da je morala z družino zapustiti svoje rodno mesto v Istri, ki so ga leta 1945 zasedli titovci in jim začeli nagajati. »Vsako noč so mojemu očetu trgali ribiške mreže,« je dejala. Enrico se je ob tem privoščljivo zakrohotal, Antonella je pogledala stran, Yuliya pa sploh ni vedela, za kaj gre. Bila je iz Ukrajine, zato tržaških zdrah ni poznala.
Ob popoldanski pijači v mestnem lokalu sem začel kašljati, očitno sem se prehladil. Bogve, ali ni k ošibitvi mojega imunskega sistema pripomogel stres, ki mi ga je zadnje čase povzročala vsa ta privzeta žlahta. Vsako nedeljo smo poleg taščinega kosila skupaj hodili na sprehod in pijačo. Skušal sem se ogreti ob čaju z medom, Enrico pa se je považil, da pije najboljši kabernet sauvignon, kar jih je mogoče dobiti v Trstu. Ob tem mu je očitno uspelo dovolj dobro odmisliti, da so ga pridelale kraške oziroma furlanske roke.
»Vročino imam,« sem naslednjega jutra rekel Antonelli, preden je odšla v službo. »Jebiga, filmski festival bo letos splaval po vodi. Naslednje leto se bom cepil proti gripi.«
»Saj veš, da cepiva škodijo in da z njimi podpiraš multinacionalke.«
Njeno veganstvo je za seboj potegnilo marsikaj, med drugim je bila prepričana, da se z zdravim načinom življenja lahko izognemo prav vsem boleznim.
»Živi bolj zdravo, odpovej se mesu in sladkorju, pa bo ok. Mene poglej, zdaj se počutim veliko bolje.«
»Prosim, če mi v lekarni kupiš aspirin,« sem ji dejal, ko se je poslavljala.
»Sam si ga pojdi iskat v tisto skladišče strupov,« je rekla in za seboj zaprla vrata.
Tokrat sem ji zameril. Res sem moral sam na ulico po zdravila, še dobro, da sva imela lekarno ravno pod stanovanjem.
Ko se je zvečer vrnila, je bila tudi sama hripava.
»A potrebuješ aspirin?«
Molčala je. Bila je slabe volje, z bratom sta si bila popolnoma enaka, čeprav tega nikakor ni hotela priznati. Ko nekaj ni šlo po načrtih, sta bila oba precej hitro ob živce.
»Hm, tudi jaz imam vročino,« je ugotovila, ko je izpod pazduhe privlekla termometer.
»Lepo, par dni bova lahko skrbela drug za drugega.«
»Saj vidim, kako skrbiš za svoje zdravje. Vse mogoče svinjarije mečeš vase.«
»Tebi pa očitno zdrav način življenja ne pomaga toliko, da bi te obvaroval bolezni.«
Še bolj jo je razburilo. Izgubila je živce in me začela zmerjati.
»Moja mama ima prav, ko pravi, da so bili tisti družeti, ki so se skrivali po gozdovih, pravi barbari. Kradli so po hišah, posiljevali so ženske. Pozna se ti, da ti po žilah teče njihova kri. Ob krvavem mesu uživaš, naslajaš se ob moji bolezni, sram naj te bo.«
»Poslušaj, če želiš živeti na tak način, spakiraj in pojdi. Stanovanje je moje in v njem teh reči ne bom poslušal. Še to tvoje veganstvo komajda prenašam, dvakrat morava kuhati večerjo, nabavila si si celo svoj hladilnik. Zaradi ljubega miru sem bil tiho, jedel sem tiste tvoje čobodre, sedaj pa mi je dovolj.«
»Bolno me boš vrgel na cesto?« je patetično vprašala.
»Enrico naj te pride iskat in odpelje k mami, resno mislim.«
Naslednji dan jo je Enrico res prišel ponjo s svojim črnim beemvejem. Ko sem ga zagledal pred vrati stanovanja, sem mu rekel, naj počaka zunaj.
»Kaj si ji naredil? Se zavedaš, da jo bo to sesulo? Poglej, kako joče in smrka. Ko smo te spoznali, smo mislili, da si v redu človek.«
Molčal sem. Antonella je medtem pred vrata postavila svoje reči.
»Zbogom in pozdravita vajino mamo, ti pa raje poskrbi za Yuliyo,« sem rekel in zaloputnil vrata.
»Prekleti ščavo, ti bom že pokazal,« je začel vpiti in s pestjo nekajkrat udaril po vratih stanovanja.
V naslednjih dneh sem se začel počutiti bolje. O Enricu ni bilo ne duha ne sluha. Ni me prišel čakat pred hišo, da bi me namlatil, pa tudi mojega skuterja, ki je bil parkiran pred blokom, ni poškodoval.
»Te smem vprašati, kako je bilo ob naslednjem nedeljskem kosilu, ko me ni bilo več z vami?« sem jo vprašal, ko sva po zaključenem formalnem delu za trenutek stopila iz palače ob kanal.
»Mah, ona je bila vsa v solzah, ker si jo pustil. Njena mama pa je rekla, da je le nekaj dobrega v tem, da se je znebila ščavota, ki je ni razumel.«
»Da je nisem razumel? Ona je postajala vedno bolj nestrpna.«
Nekaj trenutkov sva bila tiho.
»Kako pa sta vidva z Enricom?«
Naredil sem se neumnega. Že pred mesecem sem opazil, da je na Facebooku spremenila svoj status.
»Nisva več. Dokler je bil samo siten, je še nekako šlo. Ko pa sem na računalniku našla njegovo dopisovanje z neko babnico, je bilo očitno, da me vara. Spakirala sem.«
»Se danes vračaš v Trst? Greva skupaj do postaje Santa Lucia?«
»Lahko, a hoditi boš moral bolj počasi.«
Res, tudi tokrat je nosila salonarje z visoko peto.
