tirje
včasih se ponoči slišijo
vlaki vdirajo v najino
spalnico to je zlasti slišno
poleti spiva pri odprtem oknu
so pogosto počasni
škripajoče zavirajo mi ne
dajo spati poslušam jih vedno
sem živela v krajih kjer so se
v poletnih nočeh slišali
v otroštvu je bila proga
najbolj oddaljena
vmes je bil potok
v katerem so regljale žabe
so preglasile nočne piske
kasneje je bila proga
nekoliko bližja vendar so bile
glasnejše sove zdaj se
z železnim jekom ponoči
meša le čirikanje čričkov
ki ga ne zmore
nikoli preglasiti
peščevje
Trecastagni, 2017
po dvajsetih letih stojiva
z Nadio v njeni kuhinji
se gledava iz Etne
veje sveži vetrič gledava
se z očmi dveh mladih
deklic s telesi žensk
ona mati dveh posvojenih
otrok jaz nekdo
z razparanim prsnim košem in
ostro skalo nasredi ki vedno
znova prereže šive Nadia
gre s počasnimi koraki
na vrt nabrat
limone jaz pristavim
lonec z marelicami
izpod najinih veščih prstov
nastaja sladkooranžna
marmelada brbota kot
sicilijansko sonce v soparnih
poletnih večerih pokušava jo
oblizujeva si ustnice in prste
zvečer položiva deklici spat
med oljkami sediva
si ogrneva ramena
srkava vino kadiva in se
drživa za roke prijem je
bolj trden kot kadarkoli
še vedno zaljubljeno nežen
kot na začetku
pod najinimi podplati
gomazijo mravlje črne
kot vulkansko peščevje
kresničevje
vzletajo junijske kresnice
za tren osvetlijo
obris nekoga se pomika
v temo nosijo na krilih
blede spomine
le nekateri ljubimci so
ostajali do jutra
le nekatera imena
se zapomnijo
zdaj ob njem
lije mesečina mene
želja po dotiku
z njim njegov poljub
pristane na mojem
gležnju kot dežna kaplja
na gozdnem mahu
med belimi kresnicami
zažariva v kres
