Prevedel Peter Koša
en rdeč
1.
Valovi. Liska potisne obraz pod njo. Mehko je. V Materi voda, v Materi tišina. Neizmerni prostori vročine v telesu. Priviti se bližje spominu ali se zadušiti. Kot poginula riba ležati na gladini. Lahek material mogoče zadrži koščeno obliko, telo. Kakor tok suho vejevje. Si pristavi k ramenu in ga nese, dlje od mrtvega rokava. Ven, ob poljski cesti, kjer ne hodi nihče drug, le neznano.
A Babica vdre. Zajema zrak, njena kot konica ozka usta razpadajo. Na njenem robustnem licu se napihnejo gube. Tuli. Zakaj jo to smrkavo in posrano nebo tepe s tem otrokom? Liska samo leži. Kad ima vonj po emajlu, njeni premočeni lasje se prilepijo na belino. Njeno oprsje je kot prevrnjena kletka. Z močno mrežo stiska sopihajoče rdeče.
2.
Dedkova glava je vedno težja. Na njej je zrasel klobuk Lune. Je robat in trd. Izpod njega bežijo povedi in spomini kakor roji žuželk pri svetlobi. Napolnila se je, reče Babica. Ravno tako kakor sod z deževnico. A Dedek ne odgovori, ne zaliva. Rože venijo, bleda žila miruje v njih. Dedek samo sedi. Liska smukne k njegovim nogam. Vezenina krčnih žil, utripanje mlačnih udrtin. Liska rada gleda lovljenje potočkov, tankih kot las. Kot da bi se ob takih priložnostih pogovarjala. Tudi v tej tišini sliši, kako Dedek teče, kako koplje krtinasto dvorišče, kako dvigne Mater. Fotografije izpod kože. In molk.
Dedek gleda ograjo. Dvometrski jarek nad zemljo, nepremično zgrajena daljava.
Liska teče do tja in nazaj. Morda ulovi Dedkov pogled. Morda jo bo skregal ali se ji smejal. Toda Dedek togo gleda češnjo. Na njej praske od gugalnice, sveži cvetovi in sence s svilenimi robovi. Liska se približa njenemu deblu. Pogleda navzgor. Kakor velika dlan. Na njenih rožnatih nohtih gnili metulji. Kisli cvetni listi na umirajočih konicah vej. Liska se je nenadoma loti in jo objame z rokami. Mogoče jo bo Mater z njo vred pretihotapila naprej. Jo z njo potegnila v nebo. Ker od Materinega dotika voda postane smrdljiva in listje drevesa zgnije.
Dedkove oči postanejo modre kot kremen in sij bisera. Smehlja se. Kot da sploh ne opazi, da ga je kap.
3.
Teta Tutujka Körössy je divje meso. Dve klobasasti prsi. Živi v soseščini, kjer na oknih ni zaves. Vidi se, kako pere obe sunkovito, kako vonja svoje hlačke in kako reže nohte na nogi. Živi sama, a nikoli ni sama. Stric Körössy se je pred dvema letoma odselil na parcelo, le sem ter tja pride na obisk.
Liska se povzpne na stolček in gleda, kako teta Tutujka Körössy tre mast s prsi. Tolste obrise rok. Praska sledi zob in prstne odtise strica Körössyja. A lepka gosja mast se prilepi tudi na brisačo. Babica meni, da je gospa Tutujka Körössy kot papir za muhe. Z rumeno obleko, ki privablja moške osebke. Ob takšnih priložnostih izpod oči pogleda na Dedka, ki seveda obrne glavo proti omari. Molčita.
Samo Liska ne. Njo vse zanima. Meso, dlake, luknjasti zob tete Tutujke Körössy in tudi njen smrdeč zadah. Šminka je zaman. To tulipanasto rdeče, drago ličilo. Temen pastel ostane na njenih zobeh. Samo črna. Globoka in močna. Drži besede. Kot odeja gozdne hišice madeže mlačnih teles. Kjer je morda z Dedkom. Kjer zagotovo ni s stricem Körössyjem. Kot vse skrivnosti je tudi ta prepojena z naftalinom in opraskana ter nagne os okoli srca. Enkrat bo Babica ugotovila. Zdaj zadevo samo obhodi kot loto sedmico. Liska zavzeto piše številke v rjavo-usnjeno progasto. Ima jih že petindvajset. Vsa so praštevila. Babice ima rada samo ta. Deljiva so le sama s sabo kot teta Tutujka Körössy, ki ji je drugače ime Ida. A je nihče ne kliče tako. »Živanži« in »šanel«. Tako pravi, skozi zobe, šepne Liski v uho, da »madmazer«. Liska pa smehljaje gleda ustnice. Odpirajo in zapirajo se kakor vrata avtobusa. Prevetrijo se črevesa, ustna votlina. Kakor para več tisočih požrtih besed. Goljufiva ljubezen je roža, ki rase navznoter. Nikogar ni, ki bi jo zavrgel. Nihče je ne zaliva.
4.
In lak za nohte. Raztreščeni oblaki za hišo. Kot pes, ki zatuli v senco, ki vedno znova naredi obris pred oknom. Ranjeno je Sonce, počasi nosi debele žarke. Liska s klošarskim obrazom seže po majhni toploti. Kaj če je ravno Mater tista, ki z zgubano roko trosi svetlobo? A oblaki otrpnejo. Slika se ustavi kot vrtiljak po zadnjem zavrtljaju. In iz njenih ust izpade poltema. Sama slina, začne liti, usihati in rasti. Padati. Kot kamen. Liska sedi. Steklo okna kakor krsta. Z dlanmi napaja žalostno in premagano pokrajino. Ki je ravno tako strahopetna in sirotna kot upanje.
—————————-
