malo o ljubezni, ki se v kot razlito močvirje
pretaka po ulicah mestne periferije,
in o kiču, ki dvignjen iz njega kroži po zraku,
od zraka razločen,
znanstveno še nepotrjena substanca.
pa o tistih, ki se srečni grejejo
ob centralnem gretju,
bogati, mirni, ker smo mi, revni,
bogati.
malo o prijateljih, ki nikoli niso bili
srečani, a obstajajo, čuti se njihovo prijateljstvo,
in čuti se prihodnost,
ki prihaja po vseh vojnah, depresijah in družinskih prepirih.
obstajajo, čeprav morda nikoli
ne bodo srečani in niti sami ne bodo doživeli boljše dobe.
malo o velikem ekonomskem boomu
in mašinah, ki zavzemajo notranjost
žil, jih spreminjajo v optične cevke,
da se žalost pa tudi živčnost glede hrane
lahko lažje prenese
v čakanju med dvema lajkoma.
onkraj vsakega moraliziranja.
v povsem moralizatorskem opisu tega, tistega,
tega in tistega, ker it’s like this and like
that and like this and like that and a …
malo o koncu poezije,
ki ga s pisanjem pričakujemo v miru,
kot ljudje, ki v poznih 60-ih mirno pričakujejo
svojo smrt.
malo o pesmih, ki nas spominjajo na toplino
družinskega gledanja Eurosonga, izmišljeno,
in kako je to povsem v redu,
povsem v redu.
srečni prazniki so,
zgodovina ne teče več naprej,
temveč se premika nazaj,
postajamo vedno mlajši.
