Kritika

Zbirka Robovi nas znova prepriča, da je poezija Petra Semoliča zmeraj izpeljana s premišljenim jezikom. Tudi ob temah, ki jih je težko upovedati prepričljivo in brez zdrsov.

V romanu Naj me kdo zbudi Lucije Stepančič je nekaj zelo baročnega. Ne zgolj zaradi tega, ker je obdobje baroka relevantno za zgodbo in se nanj vežejo številne tekstualne reference, ampak ker barok prežema celotno tkivo besedila ter se razprostre iz vsebinske tudi na pomensko, simbolično raven besedila.

nebo pod vodo, naposled, ni zares zbirka pesmi, pač pa kontinuiteta besede, ki nima cilja ponikniti ali se zaključiti v klasičnem »konceptu«. Zgolj pove, kar ima, po svoje, »v drugačni obliki«, z lastnimi prekinitvami – brez prekinitev.

Dramsko besedilo Žalostinke predstavi vsakdanje oziroma univerzalne situacije, skozi katere razpira družbene probleme.

Vesna Liponik v svojem besedilu obravnava delo Zamolčane zgodovine in njegova spoznanja uporabi za analizo nekaterih sodobnih biografskih del, da pokaže, na kakšne načine je zgodovinopisje pogosto seksistično ter homofobno.

Silvija Žnidar piše o kratkoprozni zbirki Simona Škrabec, Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami.

Fusnota … Sprotna opomba, opomba pod črto … V primeru nove knjige Andreja Brvarja je zadeva seveda nekolikanj bolj zapletena. Fusnote prihajajo med nas sedem let po zbirki Material, pred tremi leti pa je izšla knjiga njegovih zbranih del Transverzala.

Sara Špelec nas zdaj s svojo zrelo pesniško govorico, ki je odmerjena in zgoščena v poseben ritem pesmi, ki je ponekod tudi riman, nagovarja drugače. Zrelost se kaže v popolnoma realnih razmerah, v katerih se znajdejo subjekti in subjektke.

Nika Švab piše o drami Tjaše Mislej Naše skladišče, letos ovenčani z Grumovo nagrado.

Mauričeve poezije ne bomo pretuhtavali skozi spekter »zanimivega«, ker ni kuriozum; po mnenju podpisanega gre za eno najmočnejših sodobnih pesniških govoric, ki na sebi nosi tako intimo kot angažma in oboje se v pričujoči knjigi bralcu razpira v več dimenzijah.