Podlistek

Vsi postopki, vse, kar se je te dni dogajalo v bolnišnici, je bilo naporno in dolgočasno; zanimalo me je le, kdaj bo konec. Svet je že tonil v barve strahu pred koronavirusom. Pregledi, pogovori s psihologom, naši medsebojni pogovori, vse skupaj je bilo naporno in zdelo se mi je nesmiselno.

Imeli smo vse: punco, ki nujno potrebuje ledvico, osebo, ki ji bo ledvico dala, kliniko, na kateri bo poseg opravljen, profesorja, ki se je veselil, da bo lahko pomagal ... Vse razen nerazumne vsote denarja, ki so ga želeli. Pro bono očitno ni prišel v poštev.

Psihiater me je vprašal, zakaj sem prišla, in povedala sem mu, da zato, ker moj partner misli, da nisem psihično zdrava. Vprašal me je, kaj mislim jaz, in povedala sem mu, da mislim, da on ni psihično zdrav. Nasmejal se je.

Robi, tako kot vsi drugi, ki spoštujejo naše trpljenje, verjame v podobe o »mestu heroju«, »najlepših in vedno urejenih ženskah, tudi ko jih ubijajo« in podobno. In vse to je bilo res, ampak tudi v vojni so bili ljudje, ki so se na smrt bali, moški, ki so se skozi vso vojno pregoljufali s skrivanjem po kleteh, različni dobičkarji, bile so ženske, ki so se nekoč urejale, v vojni pa jim je že umivanje zob predstavljalo napor ...

Prvi dnevi novega leta so bili nepodobni zimi. Govorilo se je o disciplini Kitajcev, ki so gradili bolnišnico za obolele za covidom-19, novo obliko koronavirusa, ki naj bi ljudi množično ubijal, tako da so mrtvi padali po cesti.

Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče.

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj ...

Najina dežnika sta se srečala prej kot midva. Dan je bil bolj podoben oktobru kot začetku maja. Vračala sem se iz službe, precej pozno, in čakala sem na avtobus v bližini Gledališča, saj sem bila na poti v gostilno na Breki, na pico štirje siri v Mama Mii, in ne domov, ko je njegov dežnik zaskočil mojega.

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala.

Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu ... Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti. Ker se tako ne živi.

Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani. Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.

Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi. Ker heroji ne obstajajo. Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji. Vojna je žalost.

Potem je spet nekje blizu padla granata. Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih. Odločila sem se, da ne bom odložila vode. Nimamo je. Nimamo posod.

Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.

Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Pogrešala sem šolo. Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe. Takrat tega nisem razumela. Zdaj vem, da nisem pogrešala šole. Pogrešala sem normalnost.