Vse kar poznaš / so moje tišine / v pozibavanju listov / papirja in vejic rastlin.

Nikoli nisem živel v 80-tih / zakomiral v blatu v gruči na Woodstocku

Na moji srednji šoli je bila mesečna malica vredna približno štiri vinilke, naročene iz tujine. Takoj sem se odločila za malico, denar pa sem nameravala porabiti za plošče. V treh mesecih sem izpopolnila zbirko plošč Janis Joplin, nakar so bili na vrsti Doorsi, zelo priljubljeni na gim-naziji v mojem domačem kraju.

Vabimo k branju odlomka iz romana Punčica Anje Radaljac.

ostali so še olupki / oklepam / neopazno izginjam / sredica propada

Prvo poglavje romana Pontonski most pisateljice Suzane Tratnik je po svoje precej povedno glede celotne strukture, vsebinskega sestava knjige. Že v prvem odstavku smo vrženi v anksiozen, negotov svet protagonistke Jane, ki doživlja panični napad, ko je na poti k (navidezno) enostavnemu opravku na pošti.

Anja je ležala na povsem zapuščeni plaži. Morje je bilo rahlo nemirno in sunki vode so ji močili noge ter jo hladili. Ne spomni se, kdaj je nazadnje bila na morju, morda je to bilo takrat, ko sta z možem odšla na poročno potovanje.

Odkar pišem, me bega razkol med bizarnim snobizmom (še vedno?!) nekaterih literarnih klik in po drugi strani nezaslišano branostjo, očitno tudi berljivostjo »nižjerazrednega« proznega leposlovja, ki naj bi bilo že po zvrstni ali žanrski definiciji takšno.

Vsi postopki, vse, kar se je te dni dogajalo v bolnišnici, je bilo naporno in dolgočasno; zanimalo me je le, kdaj bo konec. Svet je že tonil v barve strahu pred koronavirusom. Pregledi, pogovori s psihologom, naši medsebojni pogovori, vse skupaj je bilo naporno in zdelo se mi je nesmiselno.