arslitera

Pogovor s Prešernovim nagrajencem Ferijem Lainščkom in odlomek iz njegovega romana Zadoščenje (Litera, 2019)

Nonšalantno / se dogaja / razprš, / lahkotna lekcija / o anatomiji / izpusta.

Sara Špelec nas zdaj s svojo zrelo pesniško govorico, ki je odmerjena in zgoščena v poseben ritem pesmi, ki je ponekod tudi riman, nagovarja drugače. Zrelost se kaže v popolnoma realnih razmerah, v katerih se znajdejo subjekti in subjektke.

Zaključek drugega poglavja Ringlšpila. Naši junaki počasi zbirajo denar za bend, pri Majku pa si širijo zavest.

V hipu se je popolnoma predramila. Obraza ni več naslanjala na hrapavo skorjo, pod glavo je začutila mehko blazino. Z roko je potrepljala po drugi strani postelje. Rjuha je bila že hladna. Šele ko je vstala in z nogami zatipala po mrzlih tleh za copati, je opazila.

Ljudje, temu se reče dreadlock," je povedal v objektiv. "To je šop las, spleten trdno kot vrv. Glejte, če ga dvignem, se Vasku premakne ves skalp. Kot da držim za debel kabel. Poskusil ga bom razdreti napol z rokami ... Ne gre.

Ni tako, da bi napredovali od rastlin k živalim, pa potem k človeku in bogovom, pač pa so na dnu »domače živali« Pa ne zaradi bogve kakšne ontološke hierarhije bivajočega, ampak prej zaradi človekove želje po gledanju mikrokozmosa in nadziranju univerzuma.

V prvi polovici drugega poglavja Ringšpila je naš junak še vedno ljubosumen na Majka. Ampak, a je to kakorkoli povezano s horsom?

A kakšen projekt je sploh bilo treba ščititi? Projekt oskrbe pretepenih ljudi s pomanjkljivim medicinskim znanjem, zagotavljanjem prehrane, krhkega zavetja, skrbi za SIM kartice, da se lahko slišijo z domačimi. Zagotavljanje životarjenja.

V naši proletarski kopalnici imajo svetniki abstraktne oblike, zaudarjajo pa konkretno. Molitve, ki jih žebramo, so zato ustrezno profane in nesmiselne, podobne odvečnemu nagrobnemu jamranju za pokojnikom, ki nas je pravočasno odrešil s svojim izginotjem.

Nika Švab piše o drami Tjaše Mislej Naše skladišče, letos ovenčani z Grumovo nagrado.

Zaključek prvega poglavja Ringlšpila. Naši junaki debatirajo o Borghesii, Laibach ter seveda o desetdnevni vojni in njenih veteranih.

Zadnja dva tedna v počitnicah so me poslali za pastirja na gorsko, za več ko tri vasi oddaljeno, s sorodniki domenjeno kmetijo, da tam zaodenem del hlevskih poslov in bojo imeli malo več zraka pri jesenskem delu. Povrhu da se naučim v velikem, kar smo doma sami uganjali v malem.

Z grdo besedo se da doseči vse,« se je Rottu v gubo zbita ustnica stisnila v zvok. Stal je v gatah na balkonu, v petdesetem nadstropju hruški podobne marelične stolpnice, obrnjene proti zahodu.

nato so ji / okoli glave / ovili trak / in na list zapisali 32 cm

Neki Tezenčani kurčevi. Kaj sploh sem hodijo, tja naj v kakšno kurčevo gostilno grejo, v eno od onih, kjer še niso Titeja s stene sneli. Stari … Baje policaji v take hodijo. Ne morejo ta starega pozabit. Pa režima.

Kako čudno. Naši predniki ne vedo nič o naših življenjih.

Nekoč pred davnimi časi, ko so besede postale neslišne, tam nekje, kjer je podoba povedala tisoč besed