arslitera

ostali so še olupki / oklepam / neopazno izginjam / sredica propada

Prvo poglavje romana Pontonski most pisateljice Suzane Tratnik je po svoje precej povedno glede celotne strukture, vsebinskega sestava knjige. Že v prvem odstavku smo vrženi v anksiozen, negotov svet protagonistke Jane, ki doživlja panični napad, ko je na poti k (navidezno) enostavnemu opravku na pošti.

Anja je ležala na povsem zapuščeni plaži. Morje je bilo rahlo nemirno in sunki vode so ji močili noge ter jo hladili. Ne spomni se, kdaj je nazadnje bila na morju, morda je to bilo takrat, ko sta z možem odšla na poročno potovanje.

Odkar pišem, me bega razkol med bizarnim snobizmom (še vedno?!) nekaterih literarnih klik in po drugi strani nezaslišano branostjo, očitno tudi berljivostjo »nižjerazrednega« proznega leposlovja, ki naj bi bilo že po zvrstni ali žanrski definiciji takšno.

Vsi postopki, vse, kar se je te dni dogajalo v bolnišnici, je bilo naporno in dolgočasno; zanimalo me je le, kdaj bo konec. Svet je že tonil v barve strahu pred koronavirusom. Pregledi, pogovori s psihologom, naši medsebojni pogovori, vse skupaj je bilo naporno in zdelo se mi je nesmiselno.

Pretanjena misel o skupnosti, pomoči, prijateljstvu, slogi in solidarnosti je osrednje vodilo uspelega dela, vseeno pa ni mogoče prezreti klasičnega deljenja na dobro in slabo oziroma pošteno in zvito in predvidljivo rabo živalskih prispodob, ki jih zlasti v otroškem in mladinskem leposlovju ne manjka.

Imeli smo vse: punco, ki nujno potrebuje ledvico, osebo, ki ji bo ledvico dala, kliniko, na kateri bo poseg opravljen, profesorja, ki se je veselil, da bo lahko pomagal ... Vse razen nerazumne vsote denarja, ki so ga želeli. Pro bono očitno ni prišel v poštev.

blake carrington je umrl lep / in siv. ne upam si povedati / po pravici, čemu je umrl / blake carrington. nisva si bila na ti

Začne se kot ljubezenska zgodba, ki se hitro potopi v ozadje, nadaljuje pa se skorajda kot detektivsko brskanje po preteklosti v spregi z razčlenitvijo načinov pripovedovanja: tako bi lahko opisali vstop v roman Gašperja Kralja z naslovom Škrbine.

Psihiater me je vprašal, zakaj sem prišla, in povedala sem mu, da zato, ker moj partner misli, da nisem psihično zdrava. Vprašal me je, kaj mislim jaz, in povedala sem mu, da mislim, da on ni psihično zdrav. Nasmejal se je.

V zadnjih letih se je v produkciji mladinske književnosti povišalo število knjižnih izdaj, ki se ukvarjajo z okoljevarstveno tematiko. Ni presenetljivo, da se je v tem kontekstu na knjižnem trgu pojavilo tudi veliko del za otroke in mlade, v katerih je glavno junakinjo navdihnila Greta Thunberg.

Robi, tako kot vsi drugi, ki spoštujejo naše trpljenje, verjame v podobe o »mestu heroju«, »najlepših in vedno urejenih ženskah, tudi ko jih ubijajo« in podobno. In vse to je bilo res, ampak tudi v vojni so bili ljudje, ki so se na smrt bali, moški, ki so se skozi vso vojno pregoljufali s skrivanjem po kleteh, različni dobičkarji, bile so ženske, ki so se nekoč urejale, v vojni pa jim je že umivanje zob predstavljalo napor ...

V slovenskem literarnem prostoru že lep čas ni izšla knjiga, ki bi tako razdelila bralstvo – no, ali pa je to spet eden tistih momentov viharja v kozarcu vode, ki zadeva le nekaj naključno vpletenih in ne širšega bralskega kroga.

Rad bi videl svet / brez da bi v njega posegal.

Prvi dnevi novega leta so bili nepodobni zimi. Govorilo se je o disciplini Kitajcev, ki so gradili bolnišnico za obolele za covidom-19, novo obliko koronavirusa, ki naj bi ljudi množično ubijal, tako da so mrtvi padali po cesti.

Odgovor samemu sebi v prejšnjem eseju: ali mora umetnost res biti odgovorna? Ali je res dolžna izvajati intervencije v družbo? Ali ni poanta umetnosti v sami spremembi načina, kako gledamo na svet? Ali ni v končni fazi njen smoter predaja lepoti?

"buteo buteo" / je kričal / dvonožni skakalec

Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče.