arslitera

V mladosti se mi je zdel pisateljski svet nekaj skrivnostnega, posvečenega, skoraj nedotakljivega, pravi slonokoščeni stolp, na katerega je težko splezati. Jaz pa sem kot otrok in najstnica nenehno sanjarila, da se bom uresničila v kakšnem umetniškem poklicu.

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj ...

Poezija je življenju Miljane Cunta in toliko bolj v njenem delu eden ključnih gradnikov. Zakaj se ji zdi pomembno besede in misli najprej drobiti do zadnjega najmanjšega člena, da se nato loti gradnje na novo, prisluhnite v podkastu.

Če nad Dantejevim peklom »visi« opozorilo »opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate«, bi bralsko občestvo pred vstopom v roman Zabubljena Ane Marwan lahko pričakalo nekakšno vodilo v stilu »opustite vsakršno (bralsko) pričakovanje, vi, ki vstopate«.

Najina dežnika sta se srečala prej kot midva. Dan je bil bolj podoben oktobru kot začetku maja. Vračala sem se iz službe, precej pozno, in čakala sem na avtobus v bližini Gledališča, saj sem bila na poti v gostilno na Breki, na pico štirje siri v Mama Mii, in ne domov, ko je njegov dežnik zaskočil mojega.

Ampak ostaja pa nedvoumno, da se resnica, naj bo izrečena ali narisana v kakršni koli obliki, četudi zapakirana v umetnost, v satiro, zna pri večjem delu javnosti zrcaliti v mešanih občutkih strahu in naslade.

Najprej počasi potem pa tempo tempo je besedilo avtorice Eve Kučere Šmon, napisano v izrazito post-dramskem slogu, z zelo malo replikami, ampak veliko dogodki, ki atmosfero in like zelo natančno izrišejo skozi didaskalije.

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala.

Lisjaček nekega dne sam zapusti varno območje domačega brloga, kar se vsaj na začetku izkaže kot vznemirljiva priložnost za samostojno raziskovanje bližnjih peščenih sipin, plaže, gozda in za interakcijo z drugimi živalmi.

Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu ... Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti. Ker se tako ne živi.

Deklica z belo ruto na glavi, / vlaki drvijo čez nočno postajo / ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi, / reka je pot in poti jo poznajo …

Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani. Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.

V polsnu bel keramični umivalnik. / Nanj pada predirna svetloba. // Nismo, kar smo. Smo, / kakršne nas vidijo drugi.

Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi. Ker heroji ne obstajajo. Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji. Vojna je žalost.

variante so samosvoje / kot dihanje / ki rešuje

Potem je spet nekje blizu padla granata. Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih. Odločila sem se, da ne bom odložila vode. Nimamo je. Nimamo posod.

Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila.

Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.