arslitera

ali lahko mi drugi tudi pridemo na nastop mladinskih pesnikov?

Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Miriam Drev v podkastu razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Iz hlepenja po njih pa se je razraščala tudi želja po lastnem ustvarjanju.

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Bela leti kot peščene ure, / kot silna razpeta ponjava / netopirja, nemo napete / posivele kože, ki / se prevrača po / hribu

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Odlomek iz romana Hiša brez ogledal Simone Klemenčič. Založba Litera, 2021

Vstop v romaneskni svet Amplitude Nataše Sukič je nenavadna izkušnja. Predvsem zato, ker delo ob prvem vtisu ne deluje povsem kot roman, postavlja nas pred »žanrsko dilemo«, ob kateri se sprašujemo ali gre morebiti za kratko prozo, za fragmentarne refleksije, vtise ali zapise.

Pogrešala sem šolo. Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe. Takrat tega nisem razumela. Zdaj vem, da nisem pogrešala šole. Pogrešala sem normalnost.

Zdaj, ko ni nikogar / več na svetu polno. / Ko je vse zdrselo po zlu. / Se zavlečeš v sredo nebitja.

Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z mano in zakaj, za boga milega, toliko razmišljam o stvareh. Ali ni zanikanje, kakorkoli obrneš, najboljša možna odločitev?

Anete Melece, je zgodbo o Olgi, ki je nezmožna premika in je ujeta v coni udobja znotraj svojega kioska, primarno upodobila v obliki kratkega animiranega filma. Po pozitivnih odzivih in množici nagrad je filmček uspešno pretvorila še v slikaniški format.

In če sem iskrena, kar večinoma nisem, marsikaj v življenju počnem, da se izognem sebi. To pa je dandanes tako enostavno, veliko bolj enostavno, kot je bilo kdaj prej.

mislim, da me preganja biti john malkovich. / svetoval si mi, naj si ogledam ta smešni film, / ampak moj pirate bay zahteva plačilo

Verjetno se mu ni niti sanjalo, kolikokrat bodo njegovi različni politični oponenti, in v politiki so si v nekem trenutku vsi oponenti, ponovili ta njegov stavek: »Ne bojte se, vojne ne bo.« Amri sem vseeno rekla, da bo mogoče vojna in da bova mogoče umrli.

V njeni glavi začne igrati pesem, njen refren počasi in vztrajno preglasi hrumeče pop klasike. Hit predlanskega poletja, nedolžna glasba, ki se vsake toliko časa prebudi v njej, kot da je nekaj še ni pripravljeno pustiti pri miru.

Globalizacija nam je prinesla tudi morje neumnosti. Na prvo mesto dam resničnostne šove. Neumna vrsta smo, ni to nobena skrivnost. Resničnostni šovi nam pomagajo, da tudi ostanemo taki.

Oblikujejo nas fikcije, umeščamo se v fikcijske obrazce, ki nam jih servira sodobnost. Ampak to ni nič novega: že Don Kihot in Gospa Bovary sta romana o tem.